Letošnja zapoznela košnja zaradi pogosto deževnega vremena se je marsikje zavlekla, tako da so kmetje pospravljali slabšo krmo, kot je bilo pričakovati. Pri Pečnikovih v Ljubiji, kjer imajo na malem vrtu krme le za tradicionalno košnjo po starem, pa še to v glavnem odstopijo naprej, že vrsto let obujajo košnjo in sušenje v druženju s člani folklorne skupine Oštarija Bočna in prijatelji. Marija in Peter Pečnik, oba z domačij iz zaledja Mozirskih planin, sta se naučila kositi in spravljati krmo že v mladosti. Zato jima je ostal v spominu lep običaj, ko so še kosili na roke, brez hrupa, a tudi v znoju in hitenju, če je priganjala nevihtna fronta.
Člani folklorne skupine, ki jo vodi Janez Oštir, nekdanji član Kolede, so prijetna družina sedmih do osmih parov iz Zgornje Savinjske doline, pretežno iz okolice Bočne, ki vneto vadijo in nastopajo na različnih prireditvah in gostovanjih. Vsaj enkrat letno si poleg povabil na nastope in izmenjave privoščijo srečanje, kot je tudi košnja po starem. Trije kosci in kosica Betka Ročnik iz Podhoma, ki ne zaostaja za nobenim dedcem, so se tako minulega sobotnega jutra zagnali v visoko travo in že pred najhujšo sončno pripeko pokosili precej strmo ledino. Za njimi so grabljice raztrosile travnate redi že prezrelih trav.
A so se ustavili pred naslednjimi in spontano zapeli pesem, dve o koscih, ki klepajo in brusijo kose, o zelenih travnikih in delu na polju. Ko je padla že večina trave, je Oštir od nekod prinesel harmoniko in, kot je dejal, malo povadil znane plesne viže po taktih zamahov koscev. A že spet so se ustavili vsi in pritegnili glasbi ter si spočili in se odžejali, ko je domačinka Marija prinesla še zadnjič v senožet košaro z najnujnejšimi napitki, vodo in že nekaj let starim tolkcem, ki se je zabit v sodu pretolkel v Ročnikovem kjevdru zavidljivo dolgo.
»Ej, Marko, tale je pa le še za kose brusit,« je jezikala ena grabljica, ki ji je sonce že krepko zakuhalo skozi naglavni facel. Še zadnje otiranje kose s travo, brušenje s kamnom in padle so še zadnje redi. Ravno zaplesali po raztrošeni travi niso, bilo pa je čutiti radost in veselo razpoloženje, saj so vsi že vnaprej vedeli, da jih čaka obilna malica, obara z žganci in kar nekaj vrst sladic, ki so obogatile veliko mizo v senci kajžice in lesenega napušča. Še tople je postregla domača gospodinja, svoje mojstrovine pa so prinesle tudi nekatere grabljice, ki vedo, kako se ob sušavi streže lačnim koscem. In spet so zapeli zbrani okrog obložene mize, razdirali šale ter obujali svoje bolj ali manj posrečene folklorne podvige. Travo je bilo treba že kmalu še enkrat obrniti, kar pa grabljicam še malo ni bilo težko. Vajene in utrjene so kar zaplesale po blagi strmini in na dogodek bodo ostali, tudi zapisani, lepi spomini.
