Trajnostna moda ni trend, ampak odgovornost
Množična proizvodnja oblačil vrši izjemen pritisk na ekosisteme. Gre za industrijo, ki porabi ogromne količine vode, energije ter kemikalij, hkrati pa ustvarja velike količine emisij in odpadkov. Najbolj obremenjujoč je model hitre mode, v katerem izdelki hitro krožijo in se prav tako hitro zavržejo – pogosto že po nekaj nošenjih. Posledice so degradacija vodnih virov, onesnaževanje tal, mikroplastika v morjih ter izjemno velika količina tekstilnih odpadkov, ki končajo na odlagališčih. To je bila tudi tema zaključne konference Erasmus projekta Ozaveščajmo o okoljski odgovornosti, pri katerem je sodelovala modna oblikovalka Maja Ferme. “Kar zadeva materiale, imajo najboljši okoljski profil tisti, ki se obdelujejo z manjšo porabo virov, so obnovljivi ter omogočajo daljšo življenjsko dobo in recikliranje. Od naravnih materialov izstopata organski bombaž in lan, ki pri gojenju zahtevata manj pesticidov in manj vode. Izjemen potencial ima tudi konoplja, ki raste hitro, obnavlja tla in potrebuje minimalno obdelavo. Pri umetnih vlaknih so zanimiva reciklirana vlakna – predvsem recikliran poliester (rPET) – a je ključnega pomena, da gre za visokokakovostne reciklate, ki omogočajo kroženje v zaprtih zankah. Vse bolj pa se uveljavljajo tudi regenerirana celulozna vlakna (npr. Tencel™/lyocell), ki so proizvedena v zaprtih sistemih z nizko porabo kemikalij in vode,” pravi sogovornica. Ponovna uporaba tekstila in t. i. second hand trgovine so po mojem mnenju odličen in nujen del krožnega gospodarstva. Izdelki, ki so že prestali “test časa”, dokazujejo svojo kakovost. Poleg tega omogočajo dostopnejšo in bolj odgovorno potrošnjo ter zmanjšujejo količino zavrženega tekstila. Sama second hand vidim kot priložnost – tako za zmanjševanje okoljskega odtisa kot za ohranjanje zgodovine in unikatnosti posameznih kosov.
Pomembni podatki o rabi vode, energiji, nadzoru kemikalij in poštenih delovnih praksah
Sledenje materialom je za trajnost ključno, zato vedno začnemo pri transparentnosti dobavne verige. “Sodelujemo samo z dobavitelji, ki omogočajo vpogled v poreklo vlakna, certificiranje in informacije o pogojih dela v proizvodnih obratih. Redna komunikacija in dolgotrajna partnerstva nam omogočajo, da razumemo, kdo stoji za vsakim izdelkom, kakšne standarde spoštujejo ter kakšne postopke izvajajo.Poleg certifikatov prisegamo na osebne obiske ali neodvisne revizije, kjer je to možno, ter jasno dokumentacijo o sledljivosti – od surovine do končnega izdelka. Pri tem so zelo pomembni tudi podatki o rabi vode, energiji, nadzoru kemikalij in poštenih delovnih praksah,” pravi oblikovalka, ki poudari, da trajnostni dizajn zahteva premišljen pristop in pogosto predstavlja večplastne izzive: “Od cene materialov; visokokakovostni, certificirani ali inovativni materiali so dražji; majhne serije: lokalna ali butična proizvodnja omogoča več nadzora, a prinaša višje stroške in omejeno dostopnost določenih materialov; do zanesljivosti dobaviteljev in tehničnih izzivov, saj se trajnostni materiali lahko obnašajo drugače kot konvencionalni – zahtevajo drugačno konstrukcijo, krojenje ali tehnologije šivanja.”
Kakovost oblačila se pogosto razkrije že na prvi pogled
Dober pokazatelj so gosta in enakomerna tkanina brez vozličkov ali nepravilnosti, natančno šivanje z ravnimi šivi in majhnim razmikom med vbodi ter dobro zaključeni robovi, vzdržljivi materiali, ki ohranjajo obliko po pranju, pravilno izbrani dodatki, kot so zadrge, gumbi in etikete, ki so kakovostni in funkcionalni, ter uravnotežena konstrukcija, ki omogoča udobje in dober padec oblačila na telesu. “Resnično kakovostno oblačilo je tisto, ki po številnih pranjih še vedno ohrani obliko, barvo in prijeten občutek pri nošenju, kar pomeni, da gre za naložbo, ki traja dlje in je hkrati bolj trajnostna izbira,” je prepričana Maja Ferme, ki se ji zdi, da se podaljšanje življenjske dobe oblačil začne pri potrošnikih. “Ključni so pravilno vzdrževanje in nega, nižje temperature pranja, zračenje namesto prepogostega pranja, naravno sušenje, popravila in nadgradnje – zamenjava zadrge, ojačanje šivov ali manjši popravki lahko oblačilu vrnejo leta uporabe. Premišljen je nakup manjšega števila bolj kakovostnih kosov, ki jih lahko kombiniramo ob različnih priložnostih.
Hitra moda terja svoj davek
Pa ne le oblačil, ampak tudi obutve in drugih izdelkov po zelo nizkih cenah. Vse to je povzročilo povečanje količine proizvedenih in zavrženih oblačil. EU hoče zmanjšati količino tekstilnih odpadkov ter podaljšati življenjsko dobo tekstila in povečati delež recikliranja. To je del načrta za doseganje krožnega gospodarstva do leta 2050. V sklopu akcijskega načrta za krožno gospodarstvo je Evropska komisija marca 2022 predstavila novo strategijo, ki bo pripomogla k trajnejšim tekstilnim izdelkom, ki jih bo mogoče laže popraviti, ponovno uporabiti in reciklirati, ki se bo soočila z izzivi hitre mode in ki bo spodbudila inovacije v sektorju. Nova strategija vključuje nove zahteve za okoljsko primerno zasnovo tekstila, jasnejše informacije in digitalni potni list za izdelke. Podjetja poziva, naj prevzamejo odgovornost in ukrepajo za zmanjšanje ogljičnega in okoljskega odtisa.
Prekomerno porabljamo naravne vire
Pri proizvodnji tekstila se porabi veliko vode, zanjo pa so potrebna tudi obsežna zemljišča za pridelavo bombaža in drugih vlaken. Za proizvodnjo ene same bombažne majice naj bi bilo potrebnih 2.700 litrov sladke vode – toliko vode spije ena oseba v dveh letih in pol. Tekstilni sektor je bil leta 2020 tretji največji povzročitelj slabšanja kakovosti vode in uporabe zemljišč. V letu 2020 je bilo za oblačila in čevlje na prebivalca EU porabljenih povprečno 9 kubičnih metrov vode, 400 kvadratnih metrov zemljišč in 391 kilogramov surovin. Proizvodnja tekstila naj bi z barvanjem in obdelavo proizvodov povzročila približno 20 odstotkov svetovne onesnaženosti čistih voda.
Z enim samim pranjem oblačil iz poliestra lahko pralni stroj izloči 700.000 mikroplastičnih vlaken, ki končajo v prehranjevalni verigi. Večina mikroplastičnih vlaken se izloči v prvih nekaj pranjih. Hitra moda temelji na masovni proizvodnji, nizkih cenah in velikih razprodajah, vse to pa spodbuja veliko prvih pranj.
Evropejci vsako leto v povprečju porabimo skoraj 26 kilogramov tekstila
V društvu Ekologi brez meja so postregli s podatkom, da se je v ločenem zbiranju oblačil v slovenskih gospodinjstvih nabralo za 1,8 tone odpadnih oblačil. Skupna količina zavrženih oblačil je sicer bistveno višja in je po ocenah že pred leti presegla 25 ton. Po podatkih raziskave iz leta 2019 slaba tretjina vseh slovenskih anketirancev ocenjuje, da zadržijo oblačila v povprečju več kot sedem let, dodatna tretjina pet in sedem let, dobrih 28 odstotkov pa jih zavržejo po treh do petih letih. Med pet do deset oblačil letno zavrže 38 odstotkov anketirancev. Po podatkih Evropskega parlamenta se je v zadnjih desetletjih količina kupljenih oblačil na osebo v Evropski uniji povečala za kar 40 odstotkov. Na ravni EU prebivalec v povprečju na leto kupi 26 kilogramov oblačil, odvrže pa skoraj 12 kilogramov, kar je primerljivo z enajstimi jesenskimi plašči.
Morda pa bi oblačila podarili?
V MO Velenje so postavljeni številni zbiralniki za oblačila. Koncesionar PUP-Saubermacher že od leta 2014 sodeluje s podjetjem Tekstilko, d. o. o., iz Škofje Loke, ki skrbi za nadaljnjo predelavo in distribucijo zbranega tekstila. Oblačila morajo biti čista, suha in zapakirana v vrečke. Zbirajo se oblačila, obutev, modni dodatki in hišni tekstil. Pred odlaganjem v zbiralnike ali zbirni center pa morda premislite, ali bi oblačila lahko podarili socialno ogroženim posameznikom in družinam ter tako neposredno pomagali tistim, ki potrebujejo pomoč.
