Za Avgusta Reberšaka iz občine Šmartno ob Paki pravijo, da je nasmeh na njegovem obrazu prej izjema kot pravilo. Prav tako je splošno znano, da je strojni tehnik po izobrazbi mož dejanj, da je včasih pri izmenjavi mnenj kar glasen in da so se o njegovih sposobnostih lahko prepričali že marsikje. Tudi v lokalni skupnosti, kjer je med drugim z dolgoletnim delom na športnem, društvenem in družbenem področju pustil pomemben pečat. Ob prazniku občine Šmartno ob Paki (novembra lani) je na slavnostni seji tamkajšnjega občinskega sveta prejel grb občine. Kmalu po prejemu priznanja za pogovor ni bil najbolj navdušen, a je po daljšem premisleku privolil in na naša vprašanja odgovoril takole...

Že dolga leta zaznamujete utrip v lokalni skupnosti, visoko občinsko priznanje pa ste prejeli pred dobrima dvema mesecema. Ste se ga nadejali prej?

»V razne dejavnosti v občini Šmartno ob Paki sem vpet že od leta 1972, ko sem postal vodja mladinskega pogona pri nogometnem klubu. Za mano je tako že več kot 50 let prostovoljstva na področju družbenega in društvenega delovanja. Naj takoj povem, da nikoli nisem tega, kar sem počel, počel za priznanja, za to, da bi me nekdo hvalil, ker vem, da me ne, a priznam, da sem grba občine vesel. Vesel, ker je širša skupnost prepoznala moja dolgoletna prizadevanja in uspehe in menila, da bi bilo prav, če mi nekaj pripne na prsa (smeh).«

Kaj vam ta pomeni? Zahvalo za opravljeno delo ali obvezo za delo v prihodnje?

»Ob prejemu priznanja običajno rečemo: to je nagrada za opravljeno delo in hkrati spodbuda za delo v prihodnje. Zame slednje, žal, ne bo držalo. Tu so leta, zdravstvene težave…«

Pravijo, da ste človek povezovanja, prostovoljstva, odgovornega dela za skupno dobro, poštenosti in delavnosti. Znate pa biti tudi – milo rečeno ‒ hudi.

»S tem je pa tako: sem človek reda, odgovornosti, discipline. Če tega ni, si težko uspešen. In če ne popuščaš, se moraš dostikrat razburiti oziroma nastopiti bolj odločno in z visokimi toni. Tega ljudje nimajo radi ne glede na to, da vedo, da se za dobrim konjem vedno kadi.«

Zavzeto ste delovali pri domačem nogometnem klubu, pri slovenski nogometni zvezi. Po zaključku športne poti ste svojo energijo usmerili v druge oblike prostovoljnega dela, med drugim pri šmarški lovski družini Oljka, v organih Lovske zveze Slovenije, sredi lanskega leta ste izpregli kot predsednik šmarškega društva upokojencev, delujete pri vinogradnikih... Kje, menite, ste pustili najvidnejše sledi?

»Prav gotovo pri nogometu, čeprav ga sam nisem nikoli igral. Bilo je naporno, saj ni manjkalo vzponov in padcev. Če omenim samo najodmevnejše dogodke, potem je to leto 1981, ko je članska ekipa NK Šmartno postala slovenski nogometni prvak, leto 1997, ko smo v klubu reševali blizu 300 tisoč nemških mark visoko izgubo in jo v 3 letih sanirali. Po tem so se pojavile stare zamere in sem moral proč. V naslednjih letih je članska ekipa tekmovala v slovenski nogometni ligi, a iz nje kmalu izpadla in šla zaradi prevelikih dolgov v stečaj. Pri tem nisem sodeloval. Omenim naj še leto 2006, ko sem vodil ustanovno skupščino novega kluba NK Šmartno 1928. Leta 1986 sem postal član Lovske družine Oljka Šmartno ob Paki, bil med letoma 2006 in 2010 njen predsednik, vmes postal član upravnega odbora Savinjsko-kozjanske zveze lovskih družin Celje, v obdobju od 2010 do 2014 sem bil tudi njen predsednik, od leta 2006 do leta 2020 pa član upravnega odbora Lovske zveze Slovenije. Tudi na tem področju ni manjkalo težav. Žalosti me, da v Sloveniji lovcev ljudje nimajo radi. Ne vem, zakaj je temu tako. V Avstriji je, na primer, lovec še vedno velik gospod. Po odhodu v pokoj sem se včlanil v Društvo upokojencev Šmartno ob Paki in leta 2017 postal njegov predsednik. Po osmih letih sem lani spomladi to dolžnost predal nasledniku. Menim, da sem jo po svojih najboljših močeh dobro opravil, saj so se tudi tu nekatere stvari zalomile in jih je bilo treba rešiti. V čast si štejem, da je društvo lani prejelo priznanje Zveze društev upokojencev Slovenije kot najbolj aktivno društvo v zvezi v zadnjem obdobju. Za nadaljevanje dela predsednika nisem imel več energije. Sploh, ker sem pri stvareh dosleden in na neki način tudi od drugih zahtevam, da mi pri tem sledijo. Vem, da nisem človek brez napak in da je bilo nekatere treba popraviti, a sem moral biti kdaj pa kdaj hud, da so zadeve potekale, kot so morale. Povsod sem deloval prostovoljno in ves čas mojega društvenega ter družbenega delovanja me je družina podpirala.«

Vrsto let ste bili zaposleni v velenjskem Gorenju. Kakšni so spomini na ta čas in kaj menite o razvoju in prihodnosti sistema danes? Gotovo spremljate, kaj se dogaja z vašim bivšim delodajalcem.

»Seveda spremljam. V Gorenju, v tovarni v vasi Gorenje, sem se zaposlil leta 1959, končal pa maja 2004 v Velenju. Moram reči, da smo doživeli veliko dobrega in tudi hudega. Spominjam se, ko sem kot vajenec na samem začetku moral s kolesom in dvema »mesarskima« cekarjema po kruh za malice. Ko sem se vrnil, sem pustil kolo pri vratarnici, po dvorišču pa so prišli pomembni možje: Franc Leskovšek Luka, Nestl Žgank in Ivan Atelšek s svojo ekipo. Na lastna ušesa sem slišal, ko je Luka rekel: »Ker hudič vas je privlekel sem. Zgubte se mi v Velenje.« Naslednje leto se je to res zgodilo. Danes je Gorenje v tujih rokah, razvoj je bolj intenziven, številke o prihodkih visoke. Se ve, zakaj je temu tako. Bi pa rekel še tole: Gorenje so ustvarili iz nič komunisti, dobri gospodarji kapitalisti so ga komunistom prodali.«

Gusta za župana, je bilo sploh v času priprav na zadnje lokalne volitve pogosto prebrati na družbenih omrežjih.

»Ja, kljub zameram pri nekaterih obstajajo ljudje, s katerimi se razumem. Cenijo moje delo in mojo nepopustljivost in menili so, da bi bil dober za župana. Med letoma 2014 in 2022 sem deloval kot predstavnik stranke SD v nadzornem odboru občine, kaj drugega pa ne, ker za nekatere nisem bil sprejemljiv. Vsak ima svojo vizijo in pri meni je nemogoče, da bi ji pritrdil, če o stvareh menim drugače. Vem pa, da me sicer redki sprašujejo zato, da bi njihovim razmišljanjem prikimal.«

Kaj bi Avgust Reberšak še povedal o sebi, pa ga tega nismo vprašali?

»Gotovo to, da je moja postranska stvar zgodovina. Marsikaj vem, veliko stvari me zanima.«

Imate kot upokojenec dovolj prostega časa? Če, s čim ga zapolnjujete?

»Čas je relativna stvar. Dolgčas mi ni nikoli. Potrebujem namreč več počitka kot nekoč. Če ima človek hišo, malo zemlje, ki jo je treba obdelovati, dela ne zmanjka. Imam še vinograd, ki mi je počasi že v breme, a dokler bom lahko stopal po njem, bom.«

Za nami je že mesec dni novega leta. S kakšnimi pričakovanji, željami, zavezami in obljubami ste vstopili vanj?

»Pri 80 letih človek drugih želja kot tega, da letom primerno saniraš bolezni, ki se pojavijo, nimaš. Da bi se še česa lotil, ne, ker se zavedam, da gre za obremenitev, če k temu pristopiš, kot je treba. Ne čutim se več sposobnega za to in tudi ne vem, zakaj bi si obveznosti nalagal na svoja ramena. Moram pa ob tej priložnosti izpostaviti grenko razočaranje: na prireditvi ob praznovanju 50-letnice šmarškega društva upokojencev pred dvema letoma je bila dvorana tukajšnjega kulturnega doma na pol prazna, društvo pa je takrat štelo 440 članov. Nanjo so bili vabljeni vsi člani društva in občani. Med obiskovalci je bilo le pet takih, ki niso bili člani društva. Da ob tem ne omenjam pogostitve. Takšne doslej v občini še ni nihče pripravil. Očitno v okolju ni zaželeno, da se trudiš, da se kaj dela.«