Slovenci se vse težje prebijajo skozi mesec. Čeprav se uradni prag revščine dviguje, pa mu mnogi ne sledijo – ne s svojimi plačami ne s pokojninami. Vse več jih ostaja pod pragom, ki bi jim moral zagotavljati minimalne pogoje za dostojno življenje.
V letu 2024 je prag tveganja revščine za samske znašal 981 evrov mesečno, kar je 78 evrov več kot leto prej. To je največji skok po letu 2005. A čeprav so zneski višji, realnost razkriva drugo plat: 13,2 odstotka prebivalcev, kar je okoli 276.000 ljudi, živi z nižjim dohodkom, kot znaša ta prag. To pomeni, da ne zmorejo kriti niti osnovnih življenjskih stroškov, kot so hrana, stanovanje, položnice in oblačila.
Za družine so ti zneski še višji – štiričlanska družina, ki jo sestavljata dva odrasla in dva otroka, mlajša od 14 let, mora imeti vsaj 2.060 evrov mesečnega dohodka, da ne spada med revne. Dvočlansko gospodinjstvo brez otrok pa mora mesečno zaslužiti vsaj 1.472 evrov.
Revščina ni več samo statistika – to je vsakdan mnogih
Za številne ljudi revščina ni samo številka ali kazalnik, ampak se kaže v konkretnih življenjskih okoliščinah – v hladnih stanovanjih, izpuščenih obrokih, dolgovih, pomanjkanju oblačil za otroke, neplačanih položnicah ter občutku sramu in nemoči. »Živimo skromno, pa ne zato, ker bi si tako želeli, ampak ker drugače ne gre. Otrokom ne moremo privoščiti izletov, krožkov ali novih čevljev. Plačo porabimo že prvi teden v mesecu, potem pa čakamo na socialno pomoč ali prosimo za pomoč sorodnike,« je povedala 42-letna mati samohranilka iz Štajerske.
Dolgotrajna revščina – ujetost brez izhoda
Revščina, ki traja dlje, je še posebej problematična. Kar 135.000 ljudi je že najmanj tri od zadnjih štirih let preživelo pod pragom tveganja revščine. Dolgotrajna revščina je pogosto povezana z brezposelnostjo, boleznijo, nizko izobrazbo ali starostjo. Iz nje se je težko izviti, saj dolgotrajna finančna stiska zmanjšuje možnosti za izboljšanje življenjskih razmer – ljudje nimajo sredstev za dodatno izobraževanje, selitev na delo v drug kraj ali zdravljenje.
Stopnja dolgotrajnega tveganja revščine se je v primerjavi z letom prej povečala za 0,5 odstotne točke in zdaj znaša 7,3 odstotka. To pomeni, da si vsak 14. prebivalec Slovenije že leta ne more ustvariti varnejšega življenjskega okolja.
Socialna izključenost: ko nisi samo reven, ampak tudi prezrt
Še širši kazalnik kot revščina je socialna izključenost. Ta zajema ne samo denarno pomanjkanje, temveč tudi materialno prikrajšanost in zelo nizko vključenost v delovno okolje. V Sloveniji je socialno izključenih približno 302.000 ljudi – 15.000 več kot leto prej.
Najranljivejši so tisti, ki so sočasno izpostavljeni vsem trem oblikam socialne izključenosti: revščini, materialni prikrajšanosti in nizki delovni intenzivnosti. Takšnih ljudi je bilo okoli 8.000, kar je sicer 2.000 manj kot leto prej, vendar njihov položaj ostaja zaskrbljujoč.
Socialna izključenost pomeni tudi občutek, da nisi del družbe – da nimaš dostopa do kulturnih dogodkov, ne moreš otroku kupiti malice za šolo ali si izključen iz vsakdanjih pogovorov, ker si oblečen v ponošena oblačila ali nimaš pametnega telefona.
Dohodkovna neenakost se poglablja
Slovenija velja za socialno državo z razmeroma nizko dohodkovno neenakostjo, a razlike med revnimi in bogatimi se vseeno povečujejo. Ginijev količnik, ki meri razporeditev dohodkov, se je zvišal za 0,4 odstotne točke. Tudi razmerje med dohodki najbogatejše in najrevnejše petine prebivalstva je naraslo. To pomeni, da bogati postajajo še bogatejši, medtem ko revni capljajo na mestu – ali celo nazadujejo.
Statistični podatki jasno kažejo, da je revščina v porastu, a hkrati ne prinašajo rešitev. Dolgoročno bi bilo treba vlagati v sistemske spremembe – dostopno stanovanjsko politiko, učinkovito socialno varstvo, podporo zaposlovanju težje zaposljivih in krepitev izobraževalnih možnosti. Dokler tega ne bo, bo revščina za mnoge ostala vsakdan – ne glede na to, kako visok bo uradni prag.
