12. aprila je umrl Pavel Šifer, cenjen velenjski arhitekt, ki ni pustil pečata le v prostoru, ampak tudi srcih tistih, ki so ga poznali. Bil je vedrega duha, iskren in pošten človek, ki je znal uživati v drobnih radostih življenja – med njimi sta prednjačila kuhanje in pristno druženje s prijatelji.
Njegova ustvarjalnost je slovenskemu prostoru podarila arhitekturo, ki bo kljubovala času – zgradbe, ki bodo še dolgo nosile njegov pečat. Bil je velik človek, zanesljiv prijatelj in strokovnjak z veliko začetnico – arhitekt, ki je s svojo predanostjo in vizijo plemenitil okolje, v katerem živimo. Na pogovor smo povabili njegovega sina, prav tako arhitekta Andreja Šiferja, ki nam je orisal očetovo življenje in z nami podelil spomine, po katerih si ga bo za vedno najbolj zapomnil.

Katere so bile najpomembnejše točke v življenju vašega očeta, še posebej iz njegove delovne dobe?

»Oče je bil rojen v Celju, kjer je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Že takrat je bilo običajno, da so dijaki med počitnicami delali – in tako je tudi on pomagal stricu, ki se je ukvarjal z vodovodnimi inštalacijami in centralnim ogrevanjem. Hodil je z njim po Sloveniji, bil zraven, pomagal, se učil. Stric si je zelo želel, da bi prevzel njegovo delavnico. A oče je na neki točki – to je bilo sredi 60. let – začutil, da ga bolj vleče v arhitekturo.
Bil je izjemen risar. Že v gimnaziji je risal človeško telo v slogu renesančnih mojstrov – s peresom, natančno, premišljeno. Nekatere od teh risb še danes hranimo doma. Risanje ga je vodilo v arhitekturo. Na fakulteti je bil sošolec profesorja Janeza Suhadolca (ki je bil kasneje, mimogrede, tudi moj profesor), njegov oče pa je bil osebni gradbeni izvajalec Jožeta Plečnika. Ta krog je imel močan vpliv tudi na očeta. Diplomiral je pri profesorju Edvardu Ravnikarju, avtorju stolpnic Trga republike v Ljubljani, tistih dveh značilnih trikotnih stolpnic. Oče je tako izhajal iz bolj klasičnih arhitekturnih načel, a se je že med študijem odprl modernizmu. Najbolj produktiven je bil v obdobju, ki ga danes radi poimenujemo kot brutalistično. V Velenju, denimo, je ustvaril več pomembnih objektov, med drugim nekdanjo tržnico in stavbo, v kateri je še danes trgovina Mladinske knjige. Danes se brutalizem morda komu zdi oster, hladen, a takrat je bil vrhunec arhitekturne miselnosti. Arhitekti so si prizadevali za inovacije, izumljali nove oblike, gradili z mislijo, da ustvarjajo nekaj trajnega.«

Kako je sprejemal kasnejšo kritiko teh stavb, ko se je čas spremenil in mnenja z njim?

»Vedel je, koliko miselnega in čustvenega napora je vložil v svoje projekte. Med nastankom so bili to sodobni, napredni objekti. Ko pa je arhitekturna moda minila, so postali marsikomu trn v peti. A arhitektura ni kot obleka, ki jo preoblečeš vsak dan. Stavbe ostanejo. In mislim, da je prav, da jih gledamo tudi z razumevanjem konteksta, v katerem so nastale.«

Kako je prišlo do selitve v Velenje?

»Na začetku je delal v Ljubljani, na Urbanističnem zavodu. Takrat je bilo pomanjkanje stanovanj podobno kot danes – tudi sam je iskal stanovanje, a priložnosti v Ljubljani preprosto ni bilo. Njegov kolega Andrej Šmid – mimogrede, projektant pošte – ga je povabil v Velenje, kjer je dobil službo in stanovanje leta 1968. To je bila velika prelomnica, selitev v mesto, kjer je lahko deloval veliko samostojneje kot v Ljubljani, kjer bi bil vedno pod okriljem drugih, bolj uveljavljenih arhitektov.«

Vas je kot otroka že zgodaj pritegnilo očetovo delo? Ste ga doživljali kot vzornika?

»Spomnim se, kako sem ga pogosto opazoval pri delu, risanju, in v meni se je začelo zelo zgodaj prebujati spoštovanje do arhitekture. Takrat je delal v projektivnem biroju, ki je bil za tisti čas izredno avantgarden. Zbrana je bila skupina mladih, entuziastičnih arhitektov – med njimi sta bila tudi inženir Rade Popović in njegova žena Gordana, ki sta, recimo, zasnovala velenjski Standard. Poleg stavb, kot so 'mladinska knjiga', nekdanja tržnica, več stanovanjskih blokov (na Prešernovi cesti nekdanja Vegradova uprava in nasproti nje, kjer je trgovina Hrana), so v tistem obdobju nastajala dela, ki so bila izrazito modernistična, včasih tudi provokativna. A vse je imelo svoj smisel in kontekst. V 80. letih pa je oče ustvaril objekt, ki je bil zanj izjemno pomemben – prvi del Glasbene šole Velenje.«

Zakaj je bila prav ta stavba tako posebna zanj?

»Ker je bil to projekt, v katerem je arhitektura služila res posebnemu namenu. Glasbena šola ima zelo specifične potrebe – predvsem akustične. Veliko ljudi danes ne razume, zakaj ima stavba značilne diagonalne betonske elemente med okni. To so bile premišljene rešitve za zvočno izolacijo med učilnicami. Zaradi uspeha tega projekta smo dobili priložnost zasnovati še drugi del glasbene šole, namenjen srednji glasbeni šoli, z orgelsko dvorano. Tam sem tudi sam sodeloval kot arhitekt. In moram reči, da sem na to delo zelo ponosen, ne le kot sin, ampak kot profesionalec, ker še danes dobivamo pozitivne odzive, in to iz cele Slovenije. Na osnovi te izkušnje smo projektirali tudi glasbeni šoli v Žalcu in Laškem.

Oče se je sicer vedno zavzemal, da bi Slovenija razvila posebne pravilnike za projektiranje glasbenih šol, ker arhitekture zanje preprosto ne moreš delati po standardih za osnovne šole. Gre za drugačno dinamiko, individualni pouk, posebno opremo. In to je bilo nekaj, kar je oče resnično razumel. V kasnejših letih je delal številne projekte za industrijo, predvsem za Gorenje, pa Konus v Slovenskih Konjicah, tudi nekaj nakupovalnih središč, med drugim v Velenju in Ljubljani (Murgle). Takrat sva že veliko sodelovala – jaz sem se mu začel pridruževati že med študijem, prve resne projekte pa sva delala skupaj od leta 1992 in imela tudi svoje podjetje.«

Veliko ljudi je poznal in bil z njimi povezan. Je bil na katera prijateljstva ali poznanstva še posebej ponosen?

»Zagotovo bi moral omeniti veliko njegovih kolegov – med njimi Andreja Šmida, profesorja Janeza Suhadolca in druge arhitekte, s katerimi smo sodelovali in so ostali prijatelji skozi leta. Razumel se je z županom Nestlom Žgankom, ponosen je bil na poznanstvo z Ivanom Atelškom. Tudi z Romanom Grahom, direktorjem podjetja NTU v Slovenj Gradcu, se je zelo dobro razumel. Po sodelovanju pri projektih glasbenih šol se je razvil lep odnos z Ivanom Marinom, postal je tudi zelo dober prijatelj z Borisom, Zmagom in Bogdanom Štihom. Ne smem pozabiti Dušana Kranjca in Slavka Šuklarja – prečudovit človek, skladatelj, profesor glasbe, Prekmurec, ki ga je oče izjemno cenil. In pa Ivan Gaber, bivši načelnik Geodetske uprave Velenje, tudi zelo drag človek mojemu očetu in meni.

Gotovo sem koga pozabil, naj mi bo oproščeno, res je poznal ogromno ljudi. Pomembno je tudi, da oče ni delal razlik med ljudmi. Zelo rad je imel tudi čisto običajne: sosede, kmete, znance iz lovskih vrst. Bil je zvest član Gobarskega društva Marauh, tudi navdušen kuhar. Recimo na bogračijadi v Murski Soboti je redno sodeloval, pa tudi doma je z veseljem kuhal, posebej ob druženjih. Vedno je kuhal golaže za večje družbe, največkrat za prijatelje iz društev. Pa tudi lovce. Bil je zelo družaben človek, takrat je bil res v svojem elementu.«

Je imel še kakšen poseben hobi?

»Seveda! Bil je amaterski pilot in eden izmed ustanoviteljev Šaleškega aerokluba. Še kot otrok se spomnim, kako sva vsaj trikrat na teden hodila v Celje na letališče. Najprej je letel z jadralnim, kasneje z motornim letalom. Res je imel veselje do tega. Poleg tega je bil tudi odličen smučar, pa planinec. Veliko je hodil na pohode, bil v dobri kondiciji, dokler mu je zdravje to dopuščalo.«