Prvomajska praznovanja v Šaleški dolini potekajo s presledki vse od sredine 90. let 19. stoletja. Po drugi svetovni vojni se pomen praznovanja 1. maja spremeni. Praznik, ki je bil v prvih letih prvenstveno namenjen opozarjanju in dokazovanju delavskih pravic, kasneje postane praznik oddiha in veselja, ki ga delavci izkoristijo za nabiranje novih moči za prihodnje delovne naloge. Organizirana srečanja, ki ohranjajo vrsto tradicionalnih značilnosti, so se v več kot sto letih ohranila, razvijala in nadgradila v današnjo obliko manifestacije delavskega praznika.
Prvi maj je za delavski praznik razglasil Kongres 2. internacionale v Parizu leta 1889. Mednarodni praznik je posvečen spominu na žrtve demonstracij v Čikagu leta 1886, ko so delavci v izjemno revnem delu Čikaga od oblasti zahtevali uzakonjenje osemurnega delavnika, neizpolnjevanje njihovih zahtev pa je posledično vodilo do stavke, ki je zahtevala tudi smrtne žrtve. Praznovanje 1. maja je začela propagirati tudi avstrijska socialnodemokratska stranka in že leta 1890 pride do prvih praznovanj na slovenskem Štajerskem. Prvo poročilo o praznovanju 1. maja med delavci v Šaleški dolini je iz leta 1894, ko je Hans Resel na drugi štajerski deželni konferenci v poročilu o delovanju socialnodemokratske stranke poročal tudi o praznovanju 1. maja med delavci v Velenju.
Premogarji, mizarji, usnjarji
V Šaleški dolini so bili premogarji tisti, ki so se najpogosteje omenjali v poročilih o prvih praznovanjih 1. maja. V velenjskem premogovniku je že leta 1897 od 163 zaposlenih dela prost dan dobilo 142 delavcev, štirje pa so dobili pol prostega dne. Razlog za dela prost dan pa ni bilo praznovanje, ampak je premogovnik zaradi slabe prodaje premoga takrat obratoval samo tri dni v tednu in je 1. maj naključno sovpadel s prostim dnem.
Praznovanju 1. maja so se leta 1906 pridružili tudi stavbni mizarji Lampretove mizarske delavnice v Šoštanju, v Vošnjakovi usnjarni pa so delavci morali vsa ta leta 1. maja delati.
V prvih letih kraljevine SHS je splošno revolucionarno vzdušje močno vplivalo tudi na velenjske premogarje in druge delavce v Šaleški dolini. Februarja 1919 so si velenjski premogarji izbojevali enkratne nabavne prispevke, ki so jim omogočili večje nakupe.
Maja 1919 je sadove obrodilo tudi mezdno gibanje šoštanjskih usnjarjev. Revolucionarno vzdušje se je tega leta odražalo v organiziranem praznovanju 1. maja, ko so velenjski premogarji v povorki krenili proti Šoštanju. Kolona, na čelu katere so nosili rdeče zastave, se je v Družmirju združila s podobno kolono in skupaj sta krenili proti velikemu zborovanju v Šoštanju. Od tam so udeleženci krenili v Pesje in nato do rudarskega doma v Velenju, kjer se je praznovanje zaključilo. Delavcem so se na pohodu in zborovanju priključili tudi številni kmetje z vozovi. Glavni govornik na shodu jugoslovanske socialdemokratske stranke v Velenju in Šoštanju je bil Nace Mihevc.
Prvomajski zleti
Od leta 1960 dalje so v Velenju redno pripravljali prvomajske izlete. Rudarski elektroenergetski kombinat Velenje je leta 1977 organiziral prvomajski pohod na Paški Kozjak, ki se ga je udeležilo več tisoč njegovih delavcev in drugih občanov. Rudarska godba je na srečanju igrala koračnice, kombinatova komisija za rekreacijo pa je pripravila še trim pohod na Špik.
Od leta 1980 dalje osrednje prvomajsko srečanje v Šaleški dolini poteka na Graški Gori, kjer so leta 1979 postavili obeležje 14. diviziji, spomenik Nošenje ranjencev, katerega avtor je Antun Augustinčić. Prireditev na Graški Gori se tradicionalno prične ob 11. uri, ko godba na pihala zaigra Internacionalo, skladbo, ki velja za himno delavstva. Srečanje, ki so ga prebivalci doline in soseščine vzeli za svojega, danes deloma predstavlja poklon prednikom, ki so se borili za delavske pravice, deloma je priložnost za izpostavitev aktualnih družbenih vprašanj, deloma pa običaj ter priložnost za druženje, zabavo, počitek in rekreacijo.
🔲
