Metka Rednak je oskrbovalka Doma za varstvo odraslih Velenje. Z dolgoletnimi izkušnjami in neomajno predanostjo opravlja eno izmed najpomembnejših nalog v družbi – oskrbo uporabnikov na domu. Njeno delo je polno izzivov, a tudi izjemnega zadovoljstva, ki izhaja iz neposrednega stika z ljudmi, katerih življenje je odvisno od pomoči, ki jo nudijo oskrbovalci. Pri svojem delu se srečuje z mnogimi težavami, od fizične zahtevnosti do pomanjkanja kadra, vendar vedno najde način, kako se spoprijeti z izzivi, podpirajo pa jo tako sodelavci kot nadrejeni. Vesela je tudi podpore svoje družine, svojih treh otrok. Njena zgodba je dokaz, da je to delo več kot le poklic – gre za poslanstvo, ki zahteva veliko potrpljenja, sočutja in zavedanje o pomembnosti vsakega, tudi najmanjšega, dejanja.

Kateri so največji izzivi, s katerimi se srečujete pri oskrbi uporabnikov na domu?

»Delo samo je en velik izziv. Veliko smo na cesti, kar zna včasih v slabem vremenu situacijo zelo otežiti. Na domu uporabnika smo prepuščene same sebi, občutek je čisto drugačen, kot če delaš v ustanovi. Zaradi fizično težkega dela ima že velika večina oskrbovalk zdravstvene težave. Velik izziv je tudi kader, ki ga zelo primanjkuje. Mislim pa, da smo vse punce zelo iznajdljive, da si znamo priskočiti na pomoč in da se znamo organizirati. Imamo tudi zelo močno podporo nadrejenih, kar seveda zelo olajša delo.«

Kaj vam daje občutek zadovoljstva in uspeha pri opravljanju tega dela?

»Občutek zadovoljstva sta seveda nasmeh in zahvala uporabnika ali svojcev. Naše delo je zelo specifično in ga res ne more opravljati vsak. Za to delo moraš enostavno biti empatičen človek, imeti moraš veliko vrlin, ki so pomembne za delo s starejšimi. Malo za šalo, malo zares, smo kot nekakšni 'multipraktiki'. Delo te nasploh psihično in fizično čisto izčrpa, ampak na koncu dneva veš, da si za nekoga naredil nekaj dobrega, in to je tisto, kar te žene naprej.«

Kakšen pomen ima za vas materinski dan, še posebej v kontekstu vašega poklica?

»Pomen materinskega dne je že sam po sebi zelo lep. Matere so osebe, ki nam dajejo občutek brezpogojne ljubezni, trdnosti in zaupanja. Ob besedi mama vsak od nas pomisli tudi na veliko skrb, ki jo matere premorejo za svoje otroke. Prav to skrb lahko vrnemo v času, ko matere ne zmorejo več. Vsak od nas je namreč nekako dolžan poskrbeti za svoje starše. Ni lepšega občutka, kot ko prideš v dom nekoga in vidiš, kako lepo otroci skrbijo zanj.«

Kaj bi želeli spremeniti v sistemu socialne oskrbe na domu, da bi bilo delo bolj prepoznavno in cenjeno?

»To je delo, ki ga družba ne pozna v tolikšni meri kot takrat, ko enkrat sami potrebujejo pomoč oziroma jo potrebujejo njihovi svojci. Šele takrat se zavedo, kako pomembno in spoštovano je naše delo. Čez noč se lahko zgodi nepredvidljiva bolezen in si primoran poiskati pomoč. Seveda ima večina uporabnikov otroke, le da so ti še vedno v delovnem razmerju, zato ne zmorejo poskrbeti za njih v tistem času oziroma nimajo za to potrebnega znanja. Starejši najbolj potrebujejo toplo besedo, občutek sprejetosti in varnosti.«

Menite, da se v poklicu socialne oskrbe pogosto podcenjuje pomen ženskega dela?

»Mislim, da se pomena žensk zagotovo ne podcenjuje. Dokaj normalno je namreč, da so v tem poklicu zaposlene večinoma ženske, ker je delo res specifično. Bi pa zaradi fizično težjega dela zagotovo prišla prav moška roka.«

Kako se pri oskrbi spopadate s težkimi čustvenimi trenutki?

»Takrat se največkrat obrnemo druga na drugo, imamo podporo vodstva, organizirano supervizijo, kjer lahko svoja čustva predelamo in dobimo kakšen nov pogled na problem. Velikokrat pa delo nehote nosimo domov in takrat je pomoč oziroma podpora bližnjih najbolj pomembna.«

Kako ljudje sprejemajo pomoč in kaj vam pomeni, da pomagate ljudem, ki potrebujejo pomoč na svojem domu?

»Pri sprejemanju pomoči je pa tako, da nekateri pomoč komaj dočakajo, spet drugi pa potrebujejo veliko časa, da jo sprejmejo. Zavedati se moramo, da so to še večinoma generacija, ki je trdo delala in izkusila marsikaj hudega. Da jim nič ni bilo dano, ampak so si vse prigarali. Da ima vsak od njih svojo zgodbo. Prav zaradi tega je to delo tako posebno. Mlajše generacije se lahko od starejših veliko naučimo, če jim le damo priložnost, posluh, smo potrpežljive. Med drugim se naučimo bolj ceniti zdravje, starost, medsebojne odnose. Malo bolj se moramo vsi skupaj kot družba zavedati, da bomo enkrat vsi na njihovem mestu. Tako kot danes mi njim namenjamo pozornost, pomoč, ljubezen, tako lahko upamo, da bo enkrat poskrbljeno za nas. Dobro se z dobrim vrača in s tem mora začeti vsak pri sebi. Učimo že otroke k solidarnosti in sobivanju z različnimi generacijami, namenimo mimoidočemu topel pozdrav in nasmeh, odstopimo mesto starejšemu v trgovini ... To so stvari, ki lahko nekomu resnično polepšajo dan. Kar delamo dobrega za druge, delamo tudi za nas same in smo tudi ogledalo našim otrokom.«