Predstavljamo vam tri kandidate za osebnost septembra in prepričani smo, da vas bo zgodba vsakega od njih navdušila. Izberite tisto ali tistega, čigar znanje, delovanje in odmev v lokalni skupnosti so po vašem mnenju tako veliki, da si zasluži biti izbran(a) za osebnost meseca. Pokrovitelj letošnjega izbora Naj osebnosti je Kmetijska zadruga Šaleška dolina.

Neža Jovan, Pikin festival

Dr. Neža Jovan je pred dvema letoma postala doktorica znanosti humanističnih ved. Dodiplomski študij je končala na smereh komunikologija in ekonomija, znanstveni magisterij je opravila na področju splošne antropologije, smer medijski študiji.
Vsa ta različna znanja so ji omogočila tudi pestro delovno pot v različnih slovenskih firmah, od PR-ovke, svetovalke za odnose z javnostmi, dela v različnih projektnih skupinah, marketingu …

Ko jo je materinstvo vrnilo v Velenje, se je zaposlila pri Festivalu Velenje. 13 let je bila nepogrešljiv del ekipe, ki je pripravljala Pikin festival. To delo z dvema besedama opisuje kot zelo razgibano. »Nekako sem zaorala ledino na področju odnosov z javnostmi in trženja pa na področju pridobivanja sponzorskih sredstev. Zadnja leta sem vodila projekte, kot so Pikin festival, Čarobni december, Abonma Klub, moje področje so zajemali zunanje oglaševanje vseh javnih zavodov na površinah MOV, tiskovine Festivala Velenje, pa programsko snovanje na drugih področjih, skrb za informacijsko varnost, pripravo različnih razpisov in javnih naročil, uvoz iz tujine ...«

Pravi, da je najboljša prispodoba za Pikin festival, da je vsako leto znova hitro vzhajajoče testo, iz katerega nastane najslajši kruh. Iz ideje za temo, ki je nekakšno seme, potem zelo hitro, v pičlih nekaj mesecih, zraste v čudežni fižol, kakršnega poznamo iz pravljic.
Od spomladi do septembra, ko se festival odvija, naraščajo delovna ekipa, ideje, nabor dogodkov, sklenjene pogodbe, predvsem pa delovne obveznosti. A navdušeni tisoči obiskovalcev, predvsem otrok, poplačajo ves trud. Neža Jovan meni, da je festival kakovosten, otrokom ponuja kulturno vzgojo, poteši njihovo radovednost in ustvarjalnost, in to je njegova največja dodana vrednost.

Od oktobra letos pa je Neža zaposlena v ŠRZ Rdeča dvorana. Igro, kulturo je zamenjala za športno področje, kjer bo brez dvoma našla številne nove izzive in jih tudi z veseljem reševala. Hvaležna je za zaupanje v novem kolektivu in bo pogrešala nekdanje sodelavce. A saj so le čez cesto in srečevali se bodo na številnih dogodkih v Velenju. Lastno energijo nabira s potepanjem doma in po svetu in zase pravi: »Če bi šlo, bi živela z nahrbtnikom na ramenih. Zelo rada berem, pogosto si ogledam zanimive kulturne dogodke, ki praviloma ne privabijo velike množice ljudi. Z družbo radi zahajamo v hribe, še kar pogosto sedem na kolo, pozimi smučam, poleti plavam.«

Helena Brglez, gasilka

Strokovna sodelavka GZŠD je ob letošnjem občinskem prazniku prejela grb MO Velenje, kjer so v obrazložitvi zapisali, da je njen prispevek v gasilstvu na državni ravni ogromen in prepoznaven. »Priznanja sem res vesela, a menim, da ni samo moje,« poudari Helena Brglez. »Zadaj so vedno ljudje, ki ti pomagajo, razumejo tvoje delo. Brez sodelavcev in članstva tudi sama ne bi bila tako uspešna in vsak doda kamenček, da smo vsi uspešni.« Ponosna je tudi na najvišje priznanje v gasilstvu, to je priznanje Matevža Haceta, ki ga je prejela leta 2013.

Vlogo žensk med gasilci ocenjuje kot zelo pomembno in potrebno, čeprav so bolj v ospredju moški, operativni in vodilni gasilci. Helenino delo je ‘papirologija’, kot rečemo, to je organizacijsko, administrativno delo, priprava poročil, gradiv, razpisov, skrb za delovanje veliko komisij, pomoč pri številnih izobraževanjih … Veliko dela je tudi izven delovnega časa.
»Gasilke nismo tako izpostavljene, a moram poudariti, da nas moški cenijo, podpirajo in se zavedajo pomembnosti našega dela,« pove in kot dokaz v smehu doda, da so ji letos v času njene daljše bolezni računalnik prinesli kar v bolnišnico ...

Nenazadnje je bila Helena Brglez prva ženska, predsednica kake gasilske zveze v Sloveniji, ko je leta 1998 prevzela vodenje GZŠD. »Takrat so me morda malo postrani gledali, a se nisem dala. V prvem mandatu sem doživela marsikaj, a so spoznali, da imam znanje, ki sem ga čez leta le nadgrajevala in pridobila veliko izkušenj. Zame je delo, ki ga zdaj opravljam, rutinsko in vnaprej vem, kaj in kdaj je treba narediti. Zato sem do drugih včasih malo sitna.«

Helena je v gasilske vrste stopila mlada, kot delavka v Tovarni usnja Šoštanj. Gasilstvo jo je tako prevzelo, da se je po zaprtju tovarne in selitvi v Velenje leta 1986 vpisala v PGD Šalek. Društvo je zaradi njenih idej dosegalo uspehe na vseh področjih, saj je kmalu postala članica organov društva. Kot operativka je leta 1999 prestopila v PGD Velenje. Opravila je tečaj za vodjo enot in postala gasilska častnica. Vedno je rada delala z otroki. Uspelo ji je vzpostaviti učinkovito mladinsko komisijo, svojo idejo pa je razširila tudi v Zgornjo Savinjsko dolino. Sodelovala je v treh projektih mednarodne izmenjave mladih iz osmih držav, s sodelavci je postavljala aktivnosti, ki se zdaj že leta izvajajo: državni kviz in orientacijo, od zvez, regije do državnega nivoja.

Že pred dvema letoma je za Heleno prišel čas upokojitve in zdaj bo menda le izpregla, kajti do zdaj je bilo njeno zasebno življenje na stranskem tiru. Vsa se je posvetila gasilstvu. »To delo me veseli, drži pokonci, a zdaj bo le čas, da se bolj posvetim sebi, da najdem novo družbo. Rada bi spoznavala Slovenijo in potovala, včasih sem hodila v hribe ...« Hkrati pa se »boji«, da je gasilci ne bodo izpustili iz rok. Enkrat gasilec – vedno gasilec!

Sebastjan Sovič, rokometni trener

Ob letošnjem občinskem prazniku je prejela priznanje Občine Šoštanj Rokometna šola Sebastjana Soviča. Nekdanji rokometaš je šolo ustanovil leta 2010, vključuje pa osnovno- in srednješolske otroke ter si prizadeva popularizirati rokomet, nuditi kakovostno vadbo in usmerjati mlade k zdravemu življenju in športnemu duhu.

Sebastjan se je začel z rokometom ukvarjati pri 10. letih. »Navdušil me je moj učitelj športne vzgoje Miro Požun, žal pokojni vrhunski trener, ki me je povabil na prve rokometne treninge. Že kot otroka pa me je oče vedno vozil v Šoštanj na tekme rokometašev tiste generacije z Iztokom Pucem na čelu, in že takrat me je rokomet okužil.«

Potem je šlo le navzgor. V sezoni 1994/95 je prvič zaigral v članski ekipi RK Gorenje. Enkrat je igral v finalu in dvakrat v polfinalu Evropskega pokala, nekajkrat v Ligi prvakov, in imel za reprezentanco Slovenije 26 nastopov. Igral je na evropskem prvenstvu na Švedskem leta 2002 in bil zraven, sicer kot rezerva, na evropskem prvenstvu leta 2004, ko so dobili srebrno medaljo.
»To so lepi spomini in najlepše obdobje mojega življenja. Ko sem bil prvo leto kapetan ekipe, je RK Gorenje prvič v samostojni Sloveniji osvojilo pokal in pri prvih uspehih ekipe sem bil vedno kapetan. Imel sem ogromno srečo s trenerji, vsi so bili vrhunski strokovnjaki: Tone Tiselj, Ivan Vajgel, Bojan Požun.«

Kako zelo je bil vpet v rokomet, dokazuje dejstvo, da je, kot je pojasnil, v tem času šolo dal na stran, hkrati pa je takoj po koncu rokometne kariere, ki jo je zaključil v Slovenj Gradcu, dobil ponudbo, da postane njihov trener.
»Celo življenje sem nosil na dresu številko 10, zadnjo tekmo pa sem odgiral 10. 10. 2010,« poudari zanimivo simboliko. In tako je svojo nadaljnjo poklicno pot prepoznal v rokometu. Kot trener je začel iskati mlade nadobudne rokometaše v Šoštanju in okolici.
»Začeli smo v Šoštanju, Topolšici, priključili Vinsko Goro in se širili. Zdaj delamo na 11 šolah, vseh otrok je več kot 250. Pokrivamo področje vse od Vinske Gore do Zgornje-Savinjske doline, do Rečice ob Savinji. Zdaj nas v šoli dela med 8 do 10. To so bivši rokometaši ali mladi trenerji s Fakultete za šport, ki potem nadaljujejo delo v večjih klubih. Začela sva z Benjaminom Zbičajnikom, ki je zdaj pomočnik glavnega trenerja RK Gorenja. Pomagajo mi tudi prijatelji, na primer Branko Tamše, Ivan Vajdl,« je zadovoljen.
Zelo je ponosen na priznanje Občine Šoštanj, predvsem ker se spomni, v kako težkih razmerah je začel, zdaj pa se šola vedno bolj razvija. »Rabimo pomoč lokalne skupnosti in iz leta v leto imamo večjo podporo. Vidim, da so prepoznali naše dobro delo in nam stojijo ob strani, za kar sem zelo hvaležen. Mislim, da za otroke delamo dobro delo, da jim ponudimo zdrav način življenja, če želijo, tudi možnost aktivnega ukvarjanja s športom na višjem nivoju. Zelo pomagajo tudi starši otrok, ki pri nas trenirajo, in brez njih tega nivoja, ki smo ga zdaj dosegli, ne bi bilo nemogoče doseči. Zato je ta nagrada tudi zanje,« sklene Sebastjan Sovič.