Rečica ob Savinji, 6. oktobra – Dogajanje, ki vsako jesen prinese v trg z zgodovinskimi trškimi in sodnimi pravicami iz leta 1585 Lenartov sejem, je nekakšno slovo od turistično razgibanega pomladno-poletnega časa v osrednjem delu Zgornje Savinjske doline. A je tudi več, saj ta pristen sejem ponuja bistveno več kot le druženje ljudi. Člani Turističnega društva Rečica so v prijaznem trgu »pod rečiškim zvonom« z znamenitim prangerjem ob sodelovanju s številnimi domačini izvedli 28. Lenartov sejem, malo gospodarsko pomembno prireditev. Priložnost v jesenskem obdobju izkoristijo domači in gostujoči rokodelci, podeželani, mali obrtniki, gre pa tudi za uveljavljeno etnološko turistično znamenitost z neokrnjeno ponudbo pridelkov, izdelkov ter kakovostne domače zgornjesavinjske kulinarike.
Na sejem v pražnji obleki
Sejmarji ponujajo najboljše blago, kupci pa barantajo za dobro ceno. Vedno je tako, da kramarji jamrajo, da dajejo pod ceno, odjemalcem pa je vse predrago. Nazadnje pa si manejo roke prireditelji in vsi, ki se ob načrtovanem, a tudi spontanem dogodku srečujejo in najdejo prav tisto, kar ponujajo na stojnicah. Kot v času med obema svetovnima vojnama, ko je sejem zaživel, se premožni pokažejo z vso pražnje oblečeno družino v znak plemenitosti, podjetnosti ter spoštovanja kulturnega izročila. S sejmom v sodobnem času prireditelji tako poizkušajo obiskovalcem približati nekdanji utrip zgornjesavinjskih sejmov, a tudi zdaj pride prav pristno druženje razseljenih domačinov, mladih in starejših ter številnim turistom, ki iščejo prav takšne priložnosti.
Tako je bilo tudi tokrat, ko se je že po jutranji maši v farni cerkvi množica preselila na plac pred Tavčarjevim dvorcem. Mednje so se pomešali sejemski posebneži, Lenartovi liki; slepec, šuhpucer, pičkurin, Cukrova Liza – tokrat prvič s čudovito mladenko Bunkico, pa trška policaja, ki pazita na zmikavte in red, a tudi sam dobrotnik, trški župan »Tavčar«. Z dvigom trške zastave, ko so sejmarjem in kupcem prebrali odlok za primerno ravnanje in obnašanje, so sejem tudi uradno odprli (s popoldansko ponovitvijo za zamudnike).
Od kovača do filcark
Takoj za tem je završalo med stojnicami, zvoki lajne in oprekla gostujočega mojstra glasbe in na roke izdelanih glasbil Vladimira Nunčiča iz Šmarja pri Jelšah, so razgibali vzdušje, »glihanje« na veliko se je pričelo. Vmes se je oglasila tudi harmonika glasbenih nadebudnežev. Zadišalo je po pečenem kostanju in prvem jabolčnem in vinskem moštu, sejmarji pa so hvalili svoje blago.
Zaslišal se je tudi zven kladiva mladega kovača Lenarta Omladiča, člana »Feldšmitne« iz Braslovč, ki je koval železne klince in klanfe ter kovane ograje. »Še konja bi podkoval, če bi ga kdo prignal zamenjat podkve, a kmetje ob nedeljah raje počivajo …«, je našmiran kovač moledoval. Mnogi so si zvedavo ogledovali gobarsko razstavo GD Ajdovec iz Gornjega Grada s kar 170 gobjimi vrstami. »Le kje so staknili vse te čudne gobe, še v knjigah ne najdeš vseh,« se je čudil nekdo, ko je poslušal razlage pripravnika – determinatorja Juša Kolenca, ki mu še manjka licenca.
Med množico sta fehtala čike in keš »cigana« Urša in Pavel, da je moral policaj večkrat pokazati proti sramotilnemu kamnu. V lepem jesenskem vremenu so predstavili in vljudno ponujali svoje izdelke šivilje in krojači, pletilje, vezilje in kvačkarice z makrameji. Še posebej opazna je bila modna filcarka Špela Orešnik iz Solčave, ki je imela naprodaj tople barvite kose oblačil ter modne dodatke izvorno iz volne solčavske ovce. Na sosednji stojnici je Mojca Černivšek iz Ljubije pri Mozirju z izdelki iz kamna prodca in barvite keramike privabljala poglede z unikatnimi hišnimi številkami. Topla oblačila, ledrasti izdelki, štrikani »zokni«, pletene jope, ogrinjala in odeje – vse za zimo, so dajali sejmu nadih topline. Na ogled in prodajo bile so suhe rože, lončene posode in okrasni predmeti, kovinske in mizarske mojstrovine. Zvesta tradiciji vsa ta leta, je tam bila tudi kraljica lecta z velikim srcem »Perger« – Korošica Ines Pirtovšek velenjskega porekla. Z Gneča nad Gorenjem je predstavil svojo jesensko kolekcijo »vse je z moj'ga vrta« bio-inovator Jernej Mazej. V medeno spremenljivem letu pa so pridelali odlični med tudi pri čebelarski družini Jožeta in Majde Časl.
Svinjsko pa je dišalo od stojnice Tiršek s Poljan, kjer se je po degustiranju meso kar samo prodajalo. Sejmarje in obiskovalce so veselo presenetili starodobni kolesarji Kulturnice iz Gaberk, zatem tudi slikovita kolona zloščenih vozil – »oldijev« Zgornjesavinjski starodobniki z Ljubnega. Nadvse pa je navdušila lepo oblečena, v originalne – nove gvante (pred pol stoletja jih je odkrila dr. Marija Makarovič in jih ohranila v knjigi Zgornjesavinjska oblačilna kultura) druščina Podplanicev izpod Travnika na Ljubenskem. Zaljubljeni par pred poroko, bogato oblečena družina in njihovo sorodstvo, šikani otroci, fantje in mladenke, vsi v ofertnih oblačilih mojstrice Helene Trobentar, so s spontano predstavitvijo kolekcije dvignili ceno celotnega sejemskega dogajanja, po našem mnenju na doslej najvišjo raven. Mala gostujoča gostilnica Jože Ropoke - Jurakove je postregla kmečki krožnik ravno pravi čas, ko se je iz farnega zvonika še v tretje oglasil rečiški glas. Blago je menjalo lastnika, trgovci so denarce šteli, pod Rečiškim zvonom v povprečju vsi, so se prav dobro imeli.
