Dr. Neža Jovan, ki je pred dvema letoma postala doktorica znanosti humanističnih ved, se je po trinajstih letih dela pri Festivalu Velenje odločila za nov poklicni izziv. Bila je vodja službe za promocijo, marketing in trženje, zdaj pa bo njeno delovno področje šport v ŠRZ Rdeča dvorana. Ker je bila duša kar štirinajstih Pikinih festivalov, smo se jo odločili povabiti na pogovor.

Nadgradili ste svojo izobrazbo, imate pa tudi bogate delovne izkušnje na različnih področjih. Kako bi povzeli vsa ta leta?

»Doktorirala sem s področja igre, raziskovala sem namreč tezo Johana Huizinge, ki je trdil, da vsa kultura izhaja iz igre – ne gre za otroško igro, ampak igrivost, ki jo poznamo kot primarni vzgib vsakega živega bitja. Pred tem sem zaključila znanstveni magisterij s področja splošne antropologije, smer medijski študiji. Zaključna naloga je zajemala raziskavo otroškega festivala v vlogi medija, kulturne vzgoje, medresorskega, medgeneracijskega in medkulturnega povezovanja. V času zaključevanja študija sem že bila zaposlena na Festivalu Velenje, zato sem se poleg drugih velikih otroških festivalov, ki jih organizirajo v tujini, osredotočila tudi na naš, Pikin festival. Dodiplomski študij sem končala na smereh komunikologija in ekonomija.
Moje delovne izkušnje so kar pisane. Kot PR-ovka sem že med študijem komunikologije delala v založniškem podjetju Gospodarski vestnik ter se po končanem študiju tam tudi zaposlila in kmalu zrasla v vodjo tržnega komuniciranja. To obdobje je bilo res bogato.
Kasneje sem se kot starejša svetovalka za odnose z javnostmi zaposlila v eni večjih oglaševalskih agencij. Delo je zajemalo sodelovanje v projektnih skupinah, s katerimi smo »izpolnjevali želje« večinoma večjim podjetjem iz tujine. Zaradi materinstva me je pot ponesla nazaj v domače kraje. Delo sem kot vodja projektov našla v oddelku marketinga podjetja Tuš in nekoliko kasneje še na Festivalu Velenje, kjer sem se nekako ugnezdila. Kultura mi je bila vedno zelo blizu in ne glede na bodočo karierno pot bo to tako tudi ostalo.«

Kakšno je bilo vaše delo pri Festivalu Velenje?

»Z dvema besedama: zelo razgibano. Kar zadeva vsebino dela, sem nekako zaorala ledino na področju odnosov z javnostmi in trženja, pa seveda tudi na področju pridobivanja sponzorskih sredstev, predvsem za Pikin festival. Zadnja leta sem vodila projekte, kot so Pikin festival, Čarobni december, Abonma Klub, moje področje so zajemali zunanje oglaševanje vseh javnih zavodov na površinah MOV, tiskovine Festivala Velenje, pa programsko snovanje na drugih področjih, skrb za informacijsko varnost, pripravo različnih  razpisov in javnih naročil, uvoz iz tujine ...
Ob tem pa še vsakodnevne stvari, ki spadajo k delu organizatorjev dogodkov. Tako sem veliko večerov, vikendov in praznikov preživela v družbi sodelavcev in umetnikov, se ukvarjala z iskanjem kakšnega evra, ki je po zaključku prodaje vstopnic manjkal v blagajni, ali pa sem se po dogodku doma mučila z ravnanjem hrbtenice, kar je bila posledica prestavljanja in nošenja scenskih elementov, stolov in miz …«

Za nami je 35. Pikin festival. Kakšen zalogaj je njegova organizacija? Kdaj se začnejo priprave, zbiranje materiala, prostovoljcev, iskanje ambasadorja?

»Najboljša prispodoba za Pikin festival je, da je vsako leto znova hitro vzhajajoče testo, iz katerega nastane najslajši kruh. Iz ideje za temo, ki je nekakšno seme, potem zelo hitro, v pičlih nekaj mesecih, zraste v čudežni fižol, kakršnega poznamo iz pravljic. Običajno se najožja ekipa, ki šteje tri ali štiri ljudi, sestane februarja ali marca. Navada je, da v dveh dneh zasnujemo glavne komponente festivala – od teme  do datuma in tematskih sklopov, potem nekako zakoličimo površine in prostore, kjer se bo festival odvijal, nanizamo možna sodelovanja z zunanjimi partnerji, potencialne predloge za častno pokroviteljico, okvirno določimo datume izidov posameznih tiskovin in datuma začetka zbiranja prijav organiziranih skupin, razpisa za študentsko delo in še in še.
Potem ko številne začetne ideje preudarno oklestimo ali se med procesom organizacije festivala nekatere oklestijo same, začnemo počasi graditi. Nastane ponudba za sponzorje, programska ponudba za organizirane skupine, vzporedno se polnijo vsebine na spletni strani, oblikuje se program za odre in aktivnosti za posamezne tematske sklope, vključno s programi posameznih javnih zavodov; ti poskrbijo za vsebine v umetniških četrtih in na športnem področju; glasbena šola obogati program na Titovem trgu, MZPM oblikuje sklop umetniških delavnic.
Maja razpišemo natečaje za šole in posameznike, ki pokrivajo različna področja. Letos so bili na primer razpisani likovni, literarni in fotografski. Vzporedno se začnejo zbirati sredstva za dobrodelno akcijo, materiali za delavnice, pripravi se idejni načrt za scenografijo in tehnični plan vseh potreb glede na strukturo predvidene ponudbe. Sodelavke so aktivne pri izboru izdelkov za Pikino trgovino in nagrad za Pikin srečelov. V zadnji fazi priprav poteka še organizacija Pikinega BazArta, gostinske ponudbe, sejma, gasilskega tekmovanja, regate, pohoda, teka ... In seveda izdaja programske knjižice Pikinega festivala.
Septembra se uskladijo potrebe za delo dijakov, glede prostovoljcev pa moram poudariti, da smo na tem področju že vsa leta bolj bosi – tu in tam se najde kakšna prostovoljka v okviru MZPM, to pa je tudi vse. Naša glavna delovna sila ostajajo študenti. Po tehnični in scenski plati se začne gradnja prizorišča tri tedne pred začetkom festivala, posamezne segmente pa lahko obnavljamo, gradimo in barvamo že nekoliko prej.
Eden glavnih problemov Pikinega festivala ostaja skladišče. Veliko scenskih elementov se med in po festivalu pa tudi skozi leta uniči in tako smo primorani vsako leto dograjevati, reciklirati in na novo zgraditi veliko elementov. Zagotovo scenografija na obiskovalce naredi velik vtis, saj je vedno tesno povezana s temo festivala. Lepa vizualna podoba prizorišč je dodana vrednost k boljši izkušnji obiskovalca, ki je nikakor ne gre zanemarjati. Zadnje dni pred odprtjem festivala je zato zelo veliko tekanja po prizoriščih, da vse pristane na pravem mestu. In potem se rajanje začne.«

Koliko ljudi je potrebnih, da vse teče kot namazano, vsaj za obiskovalce?

»Številke so relativne. Vsako leto se oblikujejo glede na potrebe oziroma na število aktivnosti, ki jih bomo na festivalu omogočili. Začne se skromno – torej s tremi ali štirimi ljudmi, potem se kaj kmalu razraste na vse zaposlene na Festivalu Velenje, ki je glavni koordinator in organizator festivala. Sčasoma pristopi tudi organizacijski odbor, ki ga sestavljajo predstavniki javnih kulturnih in športnih zavodov, organizacij in kulturnih društev ter vzgojno-izobraževalnih zavodov v Velenju. Tu se številka vrti okoli 30. Kasneje dodamo še kar nekaj zunanjih sodelavcev – tehnične ekipe za ozvočenje, strokovni sodelavci za različna področja, študenti. Teh je bilo letos 160. Vsak festivalski dopoldan med tednom pride v sklopu obveznih izbirnih vsebin na pomoč od 80 do 100 dijakov Šolskega centra Velenje. Lahko bi rekli, da je za normalno obratovanje festivala dnevno potrebnih okoli 300 ljudi. Tej visoki številki botruje predvsem narava festivala, saj je večina aktivnosti, ki jih ponujamo, interaktivnih – torej ustvarjalne delavnice, tematski poligoni, športni poligoni, interaktivne igre ...«

Kakšen izziv je za vas takšno delo? Zagotovo je stresno, a tudi ustvarjalno.

»Zasnova vsakega novega festivala terja veliko kreativnosti. Snovalci tematskih sklopov se vedno poskusimo postaviti v vlogo otroka – kaj bi si želel početi, kje so meje dovoljenega, kaj odpira domišljijo, kje lahko stopimo izven okvirov, predvsem pa mora biti vsaka aktivnost zabavna in, če se le da, takšna, da otroku predstavlja novo izkušnjo, ki je še ne pozna iz šole ali vrtca. Naš cilj je, da jim ponudimo drugačno izkušnjo, ki jim odpira možnosti za nova raziskovanja.
Zagotovo je tema festivala tista, ki omogoči številne idejne zasnove. Upamo, da obiskovalci opazijo, da se večina festivalske programske ponudbe v veliki meri prilagodi nosilni tematiki. Zadnja leta poskušamo vzpodbujati čim več senzoričnih doživetij, zato lahko na festivalu zasledite različne tematske poligone in poučne tematske sklope. Zavestno se izogibamo digitalnim napravam in ostajamo analogni. Razvoj otrokove čustvene inteligence je za nas bolj pomemben od umetne inteligence, s katero se tako ali tako vsakodnevno srečujemo.
Brez dvoma pa je nosilni lik festivala – superjunakinja Pika – vedno znova naš glavni vir navdiha. Izjemno iznajdljiva, neustrašna in iz povprečja izstopajoča deklica je naša vzornica, zato želimo njene lastnosti zrcaliti tudi na različne programske aktivnosti festivala. Na ta način želimo otrokom posredovati zavedanje o posebnosti in edinstvenosti, ki jo v sebi nosi prav vsak izmed nas.
Omenili ste stres. Tudi brez tega ne gre, saj je sestavni del vsakega organizacijskega procesa. Delo zajema ogromno vsakodnevnega usklajevanja in prilagajanja, potek mozaičnega sestavljanja je izredno dinamičen in od vsakega posameznika zahteva veliko mero natančnosti in taktičnosti. Ta stres se zadnje tedne pred festivalom nesramno razbohoti in postane skorajda neukrotljiv. Verjetno je to tudi razlog, da nas prve dni festivala na prizoriščih običajno ne vidite nasmejanih in zadovoljnih. No, sčasoma tudi ta pritisk popusti, stvari se umirijo in smo vsi skupaj ponosni in veseli, kako veliko stvar nam je v neverjetno kratkem času ponovno uspelo spraviti skupaj.«

Kako ocenjujete kakovost Pikinega festivala? Kakšne odzive dobivate?

»Osebno menim, da je festival kakovosten. Nikakor ne želimo biti sejem, še manj zabaviščni park ali nakupovalno središče. Naše izvorno poslanstvo je kulturna vzgoja, pri čemer zavestno vztrajamo in smo na to tudi zelo ponosni. Odzivi so seveda različni. Prav vseh smo veseli, saj je konstruktivna kritika vedno zdrava in omogoča rast in razvoj. Med zapečkarskimi posamezniki – s tem strogo ciljam na lokalne – se najdejo zelo kritični, katerih kritika običajno ni odraz dejanskega stanja oziroma polemizirajo zaradi nepoznavanja širše problematike. Največje število pozitivnih odzivov dobimo neposredno od obiskovalcev na prizorišču.
Zanimiv statistični podatek je, da regijski obiskovalci festival v povprečju obiščejo kar trikrat. Pravijo, da je vsebin toliko in so tako zanimive, da jih ne morejo doživeti v enem dnevu. To je za nas velik poklon. Tradicionalno so najbolj navdušeni obiskovalci iz bolj oddaljenih krajev, saj tako velikega festivala v majhnem mestu, kot je Velenje, ne pričakujejo. Komentar letošnje švedske veleposlanice je bil, da je festival presegel vsa njena pričakovanja, da je več kot navdihujoč in jo je iskreno čisto prevzel.
Res je, da Pikinega festivala ne poznajo vsi, zagotovo pa lahko trdimo, da je najbolj prepoznavna kulturna blagovna znamka, ki jo ima Velenje. Sama sem zelo ponosna na vsebino in obliko festivala in upam, da bo tudi v prihodnje njegov razvoj v sozvočju s potrebami in z vrednotami otrok, ki so temelj naše bodočnosti.«

Kako na festival gleda država – še vedno mačehovsko, čeprav se spogledujete tudi z mednarodnim okoljem in štejete obiskovalce v tisočih?

»Državni sistem sofinanciranja kulturnih projektov žal ni prirejen za podporo projektov, ki vključujejo različne umetniške zvrsti ter druge kulturno-vzgojne aktivnosti. Ministrstvo za kulturo sofinancira projekte, ki so strogo opredeljeni glede na to, ali gre za glasbo, gledališko produkcijo, ples, film, založniško ali intermedijsko umetnost. Tudi v teh segmentih je treba zadostiti točno določenim razpisnim pogojem. Festivali so žanrsko hibridne strukture, so kulturni projekti, ampak ne prvinski, v žanrsko čisti obliki. Na festivalih pogosto najdemo vsebine od plesa, gledališča, filma, koncertov pa vse do umetniškega ustvarjanja, poučnih tematskih sklopov, razstav, raziskovalnih delavnic in tako naprej. Razpisa, ki bi podpiral tako raznoliko kulturno-izobraževalno ponudbo, v Sloveniji še nimamo.
Problematiki se zadnja leta posveča vse več pozornosti in upamo, da se na tem področju kmalu odpre nov kanal, ki bo podpiral tudi tovrstne prireditve. Lahko se pohvalimo, da smo v Sloveniji zagotovo največji kulturno-vzgojni otroški festival, ki ga letno obišče tudi do 200 organiziranih skupin iz vzgojno-izobraževalnih zavodov iz vse Slovenije. In prav bi bilo, da država to prepozna in tudi ustrezno podpre. Morebiti bodo dobronamerne besede letošnje častne pokroviteljice 35. Pikinega festivala dr. Nataše Pirc Musar pripomogle, da bo tudi to področje država v bodoče ustrezno podpirala in varovala.«

Odločili ste se za novo delovno mesto. Kakšen izziv ste si tokrat zastavili?

»Priznam, da sem po štirinajstih Pikinih festivalih in skoraj trinajstih letih dela na Festivalu Velenje željna sprememb. V mislih imam predvsem področje dela in odgovornost, povezano z aktivnostmi, ki sem jih vajena opravljati. To seveda ne pomeni, da v bodoče ne bom s pridom uporabljala že usvojenih znanj, želim jih le širiti na nova področja. Seveda mi bo nova služba omogočala tudi izpopolnjevanje in pridobivanje novih znanj, kar me še posebej radosti. Človek je po naravi radovedno bitje in prav je, da posameznik tega z leti v sebi ne zatre, ampak ravno obratno, če le zmore na kakršnikoli način to spodbuditi.
Veliko let sem bila prioritetno usmerjena na polje kulture, zdaj pa prihaja obdobje, ko bom lahko poskrbela tudi za zdrav duh v zdravem telesu. Verjamem, da je ta stari rek moto vsakega, ki se na kakršenkoli način udejstvuje na področju športa. Hvaležna sem za zaupanje in priznam, da se iskreno veselim novih priložnosti. Moram pa še dodati, da bom pogrešala izjemne sodelavce, s katerimi mi je bilo v čast sodelovati.«

V čem pa ob vsem tem delu najdete navdih zase?

»Kar zadeva moje interese, moram reči, da pri meni skoraj vse pade skozi sito. Najraje se potepam in raziskujem še ne tako obljudene kraje širom sveta. Če bi šlo, bi živela z nahrbtnikom na ramenih. Zelo rada berem, pogosto si ogledam zanimive kulturne dogodke, ki praviloma ne privabijo velike množice ljudi. Z družbo radi zahajamo v hribe, še kar pogosto sedem na kolo, pozimi smučam, poleti plavam.«