Ko naša družba goji kulturo varstva okolja in narave, ima to skrb največkrat opredeljeno kot skrb za živalski svet, rastlinstvo ter gozd, okrasno in prehrambeno kulturo. Del tega je tudi svet žuželk, predvsem koristnih za življenjske procese, kot so čebele, čmrlji, metulji v funkciji opraševanja ter pridobivanja pomembnega živila medu. Biologi se ukvarjajo s tem veliko bolj poglobljeno, a v javnosti je skrb za ohranitev žuželk na splošno manj izpostavljena kot drugo.

Med pomembnejše žuželke sodi rogač (tudi veliki rogač; znanstveno ime Lucanus cervus), velik hrošč črno-rjave barve iz družine rogačev, ki živi v Južni, Srednji in Zahodni Evropi ter tudi pri nas. Je največji evropski hrošč, odrasle živali dosežejo od 25 do 85 mm dolžine.

Ime je dobil po ogromnih čeljustih samcev, ki izgledajo kot pomanjšani jelenji rogovi. Pri nas ga najbolj opazimo v času parjenja. Aktivni so v mraku v pomladnih mesecih do zgodnjega poletja, takrat samci z zamolklim brenčanjem letajo naokrog in iščejo samice. Kljub grozečemu videzu njegove ogromne klešče niso nevarne. Samci jih uporabljajo za ritualne borbe za teritorij in samice.

Razvoj rogača traja 4 leta. Ličinke vrtajo po trhlem lesu odmrlih ali odmirajočih dreves, so črvaste oblike z značilno oranžno glavo in prav tako močnimi čeljustmi. Nato se zabubijo v zemlji za tri mesece in na koncu kot odrasle živali odletijo. Odrasli se prehranjujejo z rastlinskimi sokovi, do katerih pridejo tako, da s čeljustmi zarežejo v lubje. Zaradi odstranjevanja odmrlih dreves, s katerimi se hrani, prihaja do krčenja njegovega habitata, zaradi česar je rogač ogrožen v večjem delu območja razširjenosti. Dodatno ga ogrožajo pesticidi ter počasnejše razmnoževanje. V evropski Direktivi o habitatih je rogač uvrščen v prilogo II ‒ vrste, katerih habitate se varuje.  Zaščiten je tudi po določilih bernske konvencije, kjer je uvrščen v prilogo III (zaščitene živalske vrste). Pri nas obstaja skrb za pojavnost rogača s popisovanjem lokacij oz. življenjskega prostora.