Aleksander Osetič, gasilec, čebelar
Do nedavnega je bil zaposlen v Premogovniku Velenje. Je strojni tehnik in je 26 let opravljal naloge nadzornika strojnih del v metanski jami. »Izredno sem vesel, da sem delal v premogovniku, še bolj pa, da sem srečno in zdrav dočakal penzijo,« se je Aleksander Osetič ozrl na delovno dobo. Kot poudarja, se je v premogovniku vseskozi lepo počutil, četudi njegovo delo, ko je postal nadzornik, ni bilo lahko. »Si nekje vmes med delavci in vodstvom in moraš zadeve peljati tako, da je delo, naloga narejena in da smo vsi skupaj zadovoljni. Sodelavce je treba motivirati, spodbujati, podpirati.«
Aleksandra pa v Šaleški dolini poznamo tudi kot gasilca, zdaj je drugi mandat poveljnik Gasilske zveze Šaleške doline. Kdaj se je pridružil gasilcem?
»Kot sedemletni fant. Vsa leta sem z dušo in telesom pri gasilcih. Še zdaj sem ponosen na to, da sem s 23 leti postal predsednik PGD Vinska Gora. Od takrat, ko se je Vinska Gora iz žalske občine vključila v velenjsko, pa sem ves čas pri GZŠD. Med drugim sem bil 19 let predsednik komisije za izobraževanje in usposabljanje, potem sem bil en mandat namestnik poveljnika, pa tudi v nadzornem odboru in član upravnega odbora. Zdaj sem poveljnik.«
Odgovor – zakaj gasilci – je klasičen. »Od začetka je bila to radovednost pa druženje na gasilskih vajah. Potem ti to nekako preide v kri in skozi stremiš k temu, da lahko nekomu pomagaš, da pa lahko pomagaš, se moraš ves čas usposabljati, izobraževati. Bil sem operativni gasilec, zdaj pa sem višji gasilski častnik druge stopnje.«
Če je delo v premogovniku in gasilstvu velikokrat zelo adrenalinsko, pa je, morda, pomirjujoče delo s čebelami. Je tako? »Kot otrok sem spremljal soseda čebelarja, in ko je sosed preminil, je šlo moje čebelarjenje malo v pozabo. Ko pa se je moj prvi sin Aljaž v tretjem razredu vpisal v čebelarski krožek, sem postavil čebelnjak in sva začela čebelariti skupaj. Od leta 2006 čebelarim z velikim veseljem in zanosom. Čebele me enostavno sprostijo, pri njih najdem svoj mir in uživam pri delu z njimi. Imam 18 družin, včasih čez zimo preživijo vse, včasih jih nekaj umre,« preprosto pove.
Je član čebelarske družine Vinska Gora, ki trenutno šteje 17 članov, in pravi, da je to število obvladljivo in lahko lepo delajo. Pet let je njen predsednik, potem ko je bil deset let tajnik. Vsako leto izpeljejo nekaj aktivnosti, kakšno delavnico, predavanje, se izobražujejo, gredo na kakšen izlet, vedno tudi na srečanje čebelarjev ob svetovnem dnevu čebel.
»Želeli bi, da bi se nam pridružilo več mladih. Zdaj tudi v osnovni šoli nimamo več čebelarskega krožka,« pove Aleksander, ki je bil dejaven tudi v krajevni skupnosti, kjer je bil štiri mandate član sveta, pa 20 let blagajnik pri Lovskem športnem društvu in pet let ključar v cerkvi … Kot sveži upokojenec pa si bo zdaj lahko – ob skrbi zase in za družino – dodal nove zadolžitve – takšne zase in za druge, saj mu nič ni pretežko.
Jožica Hercog, prostovoljka Društva za boj proti raku
Mlada Jožica je s podeželja v Velenje prišla za svojim bratom in se vpisala v kovinarsko šolo. Neobičajno za dekleta in še bolj, da je v Gorenju leta 1965 začela delati v orodjarni, na stružnici, bila tudi ključavničarka, nato pa medfazna kontrolorka v surovinskih obratih. Njena službena kariera se je z leti vzpenjala. »Delala sem pri odpisovanju izmeta, za kar je bilo treba poznati vse obrate, a sem že imela veliko prakse. Vse to je spadalo v sektor kontrole, kjer se je s časom pokazalo prosto delovno mesto v analitskem oddelku. Ob delu sem nato končala višjo upravno šolo,« povzame delo v Gorenju.
Včlanjena je bila v sindikat in kot v delovni karieri se je vzpenjala tudi pri sindikatu. »Bila sem vodja sindikalne skupine, vodja sindikalne podružnice, poslovna sekretarka konference SKEI Gorenje, kar pa je bila profesionalna funkcija. Leta 1997 sem bila izvoljena za regijsko sekretarko. Bila sem tudi v izvršnem odboru SKEI Slovenije, vodila razne komisije, dva mandata sem bila podpredsednica SKEI Slovenije za elektro industrijo in elektroniko …« Bila je strastna zagovornica delavskih pravic in še danes je zanjo nesprejemljivo, da delavec s polnim delovnim časom ne doseže niti minimalne plače, ne glede na delo, ki ga opravlja. »Kakšna bo potem njegova pokojnina?« se sprašuje.
Danes Jožico Hercog poznamo kot prostovoljko velenjskega Društva za boj proti raku (DBPR). Njeno članstvo izvira iz časa, ko so tudi v Velenju razmišljali o ustanovitvi takega društva. Pred 33 leti je bila članica iniciativnega odbora in md prvimi je v okviru regijske organizacije SKEI s finančnimi sredstvi podprla delovanje društva.
Jožica se nerada pohvali ali hvali s svojim delom in dosežki, zato so jo v DBPR letos predlagali za nagrado Zveze društev za boj proti raku. Edina v Sloveniji je prejela zlato plaketo. Zasluženo? »Celo življenje sem imela voljo do dela in vedno imam v ospredju človeka. Kolegice mi večkrat rečejo, naj bolj pomislim na sebe. Ampak vedno sem zadovoljna, če vidim, da je človek ob meni srečen. Tudi moja družina je zelo povprečna in nikoli nismo imeli, kljub mojim številnim funkcijam v sindikatu, nobenih privilegijev, prednosti, dodatkov, pomoči,« iskreno pripoveduje.
Huda bolečina je v družino zarezala leta 2012, ko je pri 69. letih Jožičin mož nenadoma umrl in Jožica si dolgo ni opomogla. Pred tem sta dobrih 10 let v Halozah obnavljala, urejala košček podedovanega vinograda, gradila vikend, a je morala nekaj let po moževi smrti Jožica nazadnje zemljo prodati.
Jožičin mož je bil zelo deloven, potrpežljiv, vedno je nakazoval denar raznim društvom in je družini polagal na dušo: »Če boste lahko kdaj kaj imeli, pomagajte ubogim ljudem, bolnim, invalidom.« In tako Jožica s svojim prostovoljskim delom udejanja njegove besede. Soorganizira ali samostojno organizira manjše društvene dogodke, zavzema se za dodatna izobraževanja članstva v vseh starostnih skupinah, predvsem na področju digitalne pismenosti, vodi krožek filmski abonma, s katerim skrbi za preprečevanje osamljenosti, sodeluje v krožku ročnih spretnosti, urjenja spomina in koncentracije, deluje v Šoli zdravja podružnici Velenje Center.
»Najbolj pomembno je zdravje. Danes o vseh boleznih, predvsem o raku, veliko vemo, rak tudi ni več nujno smrtna bolezen, predvsem, če smo pozorni na sebe, na spremembe v telesu,« je prepričana. In tudi pri prostovoljskem delu v društvu se na Jožico »lepijo« funkcije, saj so člani v njej prepoznali zanesljivo, delovno in pošteno žensko, na katero se človek lahko zanese.
Sonja Bercko Eisenreich, prenašalka sporočil
»V življenju pride tisti čas, ko se izmodrimo do te mere, da si dovolimo početi stvari, ki jih s svojo notranjostjo želimo delati, četudi sem svoj poklic rada opravljala in nikoli ni bil obveznost,« uvodoma pove Sonja Bercko Eisenreich, univ. dipl. socialna delavka, upokojena direktorica inštituta Integra za razvoj človekovih potencialov, ob njenih številnih dejavnostih pa najdemo tudi nazive pedagoginja, terapevtka, svetovljanka in humanistka. Med drugim je vodja krožka Osebna preobrazba na UNI3 Velenje, predsednica KUD Harmonija Šoštanj, deluje v Združenju slepih in slabovidnih Slovenije, je sveža članica Kulturnice Gaberke, predava pa o temah, ki jo zanimajo, tudi različnim strokovnim ciljnim skupinam. Njeno posebno področje so otroci z motnjo v duševnem razvoju. Osrednjo pozornost namenja jeziku in lahkemu branju.
Vedno so jo zelo zanimali kultura, jezik, zgodovina Slovencev, narečja, nesnovna dediščina, pa tudi nevroznanost, zato so zdaj vse njene dejavnosti povezane s temi tematikami.
»Zelo rada berem, se učim in imam vedno željo, da bi to vedelo čim več ljudi. S tem plemenitim svoje okolje in skupnost. Naša generacija, ki je bila v smislu učenja, odpiranja vrat in življenja svojega poslanstva privilegirana, ima po mojem dolžnost, da vsaj nekaj tega vrača,« razmišlja.
Zaveda se različnosti nove generacije, ki je rojena v digitalni svet. V njem je komunikacija drugačna – vedno manj verbalna, vedno več pisna, slušna, pa hitra, instant, takoj dosegljiva … »Pri tem umanjkata poslušanje in interpretacija slišanega, zato se zelo izgublja pomenskost sporočil. Manjkata tudi koncentracija in pozornost,« pove iz svojih izkušenj tako z mladimi kot starejšimi študenti.
Sonja zelo uspešno sodeluje s Špelo Poles v Vili Mayer ter pripravlja zanimive glasbene, kulturne in pogovorne večere. »Nekaj smo pripravili razstav del ustvarjalk iz KUD Harmonija – sekcija glina, pomemben del pa je tudi glasba. Pri tem smo se predvsem osredotočili na klasično glasbo in študente klasične glasbe, ki jim radi dajemo priložnost, da ljudje spoznajo, koliko odličnih glasbenikov imamo v lokalnem okolju. Več dogodkov smo začrtali z jezikom in kulturo in povabili različne skupine. V načrtu je na primer predstavitev slepih literatov, radi bi se preselili še na druge lokacije in načrtujemo glasbo in poezijo v gozdu.«
V življenju ima Sonja Bercko Eisenreich dve glavni vodili. »Eno je, brez korenin ne moremo rasti. Drugo pa je od Antona Trstenjaka – človek je človeku človek v besedi. To zame pomeni, da se znamo sporazumevati, slišati, razumeti tiste, ki drugače mislijo, ne pa da v vsakem odnosu in stiku prezentiramo samo sebe.«
