Vsem pa je skupno, da svoje znanje, izkušnje, voljo in čas namenjajo vsem nam, nas bodrijo, motivirajo in nam pomagajo – so z nami v lepih in manj lepih trenutkih. Izberite naj osebnost aprila. Pokrovitelj letošnjega izbora Naj osebnosti je Kmetijska zadruga Šaleška dolina.

Ira Preininger, Mladinski center Velenje

»Moje področje je delo z otroki in mladostniki v Središču mladih in otrok in dnevnem centru za duševno zdravje Moj klub,« se kratko predstavi Ira Preininger, socialna delavka, zaposlena v Mladinskem centru Velenje, ki ima sedež na Efenkovi 61a.

V Središču mladih in otrok se od ponedeljka do četrtka med 13. in 20. uro srečujejo osnovnošolci in tudi dijaki. »Pripravljamo različne dejavnosti, kot so ustvarjalne delavnice, kuhamo, gremo na športno igrišče, praznujemo praznike in konec šolskega leta, naredimo piknik, včasih povabimo na pogovor kakšnega gosta. Pomemben del naših srečanj pa je tudi pomoč pri šolskem delu, učenju, inštrukcije,« našteva Ira, ki pravi, da je ta skupina za marsikaterega otroka druga družina. Sicer bi bili veliko na ulici, pri njih pa najdejo svoje mesto pod soncem, pravi.

»To so otroci, ki morda niso najbolje sprejeti v svojem domačem in šolskem okolju, imajo načeto samopodobo, mladinski delavci pa smo ves čas aktivno z njimi, trudimo se, da vzpostavimo dober odnos, da se nam, če potrebujejo pomoč, odprejo, se pogovorimo in jih krepimo v njihovih dobrih točkah.« Učinki njihovega dela so težje merljivi, zagotovo pa so dobri pokazatelji izboljšanje učnega uspeha ter to, da mladi stalno in redno prihajajo v središče in se vračajo vanj tudi kot dijaki. Zdaj je v skupini med 20 do 40 otrok, in to od 2. razreda osnovne šole do 18. let.

Ira na tem področju dela že od svojih študentskih let. »To še vedno delam s srcem, delo je naporno, marsikateri otrok zahteva več pozornosti, je težje vodljiv. Treba je vložiti veliko truda, različne taktike za njegovo motivacijo in dober rezultat, a to je delo, ki tudi meni veliko da. Otroci me veliko naučijo in mi dajo uvid v drugačno življenje. Vesela sem, da otrokom nudimo varno okolje, v katerem so sprejeti.«

Po 20 letih takšnega dela Ira spoznava tudi, kako so se spremenile navade otrok, družbena omrežja so naredila pluse in minuse. »Takoj ko ni neke dejavnosti ali ni zanimiva, je prva rešitev brskanje po telefonu. Zato jih spodbujamo h kreativnosti, športu, zelo radi kuhajo,« se zasmeji.

Ira se štirikrat na teden dopoldne druži s precej starejšimi ljudmi v dnevnem centru Moj klub. »Gre za ljudi, ki zaradi svojih težav v duševnem zdravju iščejo vzpodbudno in podporno okolje, morda nimajo primarne socialne družbe, pa jim družbo in oporo nudimo v našem centru. Spijemo kavo, se pogovarjamo, igramo družabne igre, praznujemo rojstne dni in praznike, dvakrat na leto gremo na izlet. Imamo skupino za samopomoč, pomagamo jim pri urejanju zadev na uradih, spremljamo jih k zdravniku. Zanimivo je, da se nam je v zadnjem času pridružilo več ljudi iz okoliških krajev: Luč, Ljubnega, Celja, Žalca …«

Ob tem psihično napornem delu Ira energijo nabira s svojima osnovnošolcema in kužkom na izletih, sprehodih, druženju nasploh, prizna pa, da ji zmanjkuje časa za skrb za njeno dušo. Opravlja lepo delo? »Ja, če ne bi, bi že šla drugam,« potrdi.

Lojzka Rihtaršič, »zaposlena« upokojenka

Čeprav ljudi ne gre soditi po videzu, pa je Lojzka gotovo ena tistih gospa v našem mestu, ki jo največ ljudi prepozna po videzu: oranžnih laseh in ta barva tudi izraža njen značaj: energična, živa, nasmejana. 16 let je upokojena in niti minute ji ni dolgčas. Njen slogan ni, da nima časa, ima ga vedno in za marsikaj. »Upokojenci si razporejamo svoj čas. To me drži pokonci in mi krepi zdravje. Dokler bom lahko, bom nekaj delala. Najraje pa pomagam. V mojem bloku pomagam sosedi, ji prinesem kaj iz trgovine in delam družbo. Veliko mi pomeni, če mi je nekdo reče, da me potrebuje pri kakšnem delu, akciji in mi je hvaležen,« preprosto pojasni.

Lojzka je bila v delovni dobi tajnica. Najprej v REK (na kratko v današnjem smislu v Premogovniku Velenje), ko je ta organiziranost leta 1990 razpadla, pa je bila »dodeljena« v TEŠ in bila v 18 letih tajnica dvema direktorjema. »Čudoviti spomini,« kratko reče.

Ob rednem delu je bila šest let tajnica v NK Rudar, pri šoštanjski godbi Zarja, aktivna kegljačica, že dolga leta pa ima funkcije v Zvezi borcev za vrednote NOB, kjer je pri Območni organizaciji zdaj članica nadzornega odbora in v krajevni organizaciji ZB Levi breg sekretarka. »Ta pripadnost se mi vleče že od staršev, ki so bili partizani, in z ljudmi, ki delajo v teh organizacijah se rada družim,« pojasni.

Je v predsedstvu stranke SD in tako ali drugače vedno pomaga pri aktivnostih ob vsakokratnih volitvah. Kot nekdanja aktivna krvodajalka je danes prostovoljka pri OZ RK Velenje in enkrat tedensko tudi vodi telovadbo za aktiviste RK.

»Uživam v tem, da sem dejavna, rada imam ljudi in tudi moja okolica, ljudje, s katerimi delujem in se družim, me ima – vsaj mislim tako – rada. V meni je veliko smeha, pozitivne energije, nikoli ne nergam, kritiziram, vse obrnem na dobro, pozitivno,« se odlično opiše.

Jo moti preveč kritiziranja v družbi, takšnega na povprek? »Zelo, zelo. Najbolj me motijo ljudje, ki »šimfajo« čez Velenje, češ, zakaj gre ta denar, zakaj so to tako naredili … Ko pa je treba priti in takšne pomisleke, pripombe povedati, jih pa ni nikjer. Ali ko so čistilne akcije in podobno, ko je treba nekaj narediti za družbo, za vse nas, tam pa teh ljudi ne vidiš. Motila me je civilna iniciativa za ogrevanje – teh ljudi nikjer ne vidiš, da bi pomagali za vse nas,« se skoraj razburi.

Lojzka je rojena Gorenjka, ki jo je očetova služba pripeljala v Šoštanj, od tam pa se je leta 1963 preselila v Velenje. Takšna kot je, tudi na spremembe v Velenju in njegov razvoj gleda s pozitivne plati. Ko jo pobaram, če vendarle kaj pogreša, le omeni, da bi bila dobrodošla kakšna trgovina z oblačili za njeno generacijo, pogreša gostinske lokale v središču mesta »za kavico s prijatelji, pa ob nedeljah bi bilo lepo kam peljati obiske na kosilo, ponudba je pa slaba,« ji kar težko gre od ust kakšna kritika.

Samo Kopušar, gasilec, prostovoljec

Najprej služba: Samo Kopušar je kot elektro inženir zaposlen v hčerinskem podjetju Premogovnika Velenje HTZ OUTN elektro del kot poslovodja elektro službe. Potem gasilstvo. Od malih nog, že 45 let, je gasilec. Zdaj je po činu višji gasilski častnik 2. stopnje organizacijske smeri. Bil je tudi predsednik, a je zaradi nezgode že nekaj let v ozadju, ne več v operativi. »Pri gasilcih se vedno najde delo, ni treba, da je to vedno v prvih vrstah na intervenciji.«

Pa še kultura. Kot marsikateri Škalčan je tudi Samo dolgo deloval v kulturnem društvu pri pevskem zboru in v dramski skupini. Tako so ga opazili tudi pri Medobčinski zvezi prijateljev mladine Velenje in ga »naredili« za dedka Mraza. »Dolga leta sem bil pomočnik, zdaj pa sem nekaj let že ‘ta glavni’,« se zasmeji. Tam je tudi član upravnega odbora, s čimer je vpet v organizacijsko delo zveze. »Letos bomo praznovali 70-letnico MZPM in prireditev že snujemo. Vse to me sprošča in mi daje zadovoljstvo, ker vem, da nekaj dobrega naredim za druge. To ima človek v sebi in ko si navajen biti aktiven na različnih področjih, ne znaš reči ‘ne’. Sodelavcem v službi rad rečem: če ne moreš nekomu pomagati, vsaj ne nagajaj, ne pametuj, umakni se in daj drugim prostor,« preprosto razloži.

Na drugi strani se zaveda, da se je po določenem času s kakšne funkcije treba umakniti in dati prostor drugim idejam, novemu znanju, drugačnim pogledom, mlajšim ljudem, ki pa jim še vedno lahko svetuješ, z njimi sodeluješ.

In ko že govori o mladih, je tudi član sveta staršev v Elektro in računalniški šoli Šolskega centra Velenje in predsednik šolskega sklada. Najbolj mladega pa se počuti decembra, v vlogi dedka Mraza. »Otroci so najbolj pošteno občinstvo. Lahko igraš, kar hočeš, otroci ti dajo pošten odziv. So pa danes otroci zelo razgledani in hitro opazijo, da ima en dedek Mraz drugačno palico ali obleko kot drug. A najbolj všeč mi je, ko mi rečejo, ampak ti si pa ‘ta prav’!«

Sicer pa je Samo tudi zelo družinski človek, oče dveh sinov, domuje skupaj s svojima staršema in jima pomaga, baterije pa si najraje polni s potovanji in – prikolico. Tisto s posteljo in za dopust in ta se zanj začne, ko jo priklopi na avto. »Čedalje manj se vozimo na morje, ampak po Evropi, na sever in na jug. Letos bomo šli v Vojvodino, prihodnje leto v Severno Makedonijo …,« našteva nekdanji tabornik, ljubiteljski fotograf in komaj skleneva vse naštevanje.