Svoboda, enakost in bratstvo je slogan, ki Francoze spremlja vrsto let. Podoben izbor besed bi lahko uporabili pri šoštanjskem zboru MePZ Svoboda, s katerim smo kot povezana družina spoznavali bisere francoske prestolnice, obenem pa ji dodali košček slovenskega pridiha.
V rojstvu dneva, 5. aprila, smo z različnimi pričakovanji sedli na letalo, ki nas je nekatere prvič prepeljalo v Pariz. Nad oblaki se je jutro šele začelo prebujati in nas okronalo z jutranjo zarjo.
BONNE JOURNÉE ET BIENVENUE EN FRANCE! (Dober dan in dobrodošli v Franciji!) so bile besede, ki so prvič pobožale naša ušesa v gostujoči državi. Vožnja po pariških okrožjih nas je začenjala spoznavati z dinamiko mesta in pripeljala do rezidence francoskih kraljev, znane po svoji lepoti in pomembnih dogodkih. Skoraj tako kot pred več sto leti (v palači je živelo okrog 6000 dvorjanov) smo se pomešali med množico obiskovalcev in se sprehodili skozi kraljeve sobane. Versajska palača je slika francoskih dosežkov ter simbol njene veličine in moči in v taki luči smo se pokazali Svobodnjaki s petjem v eni od kraljevih soban.
Slovenske pesmi in francoski očenaš
Čas je zlata vladar in po namestitvi v hotelu smo kmalu začeli spoznavati prednosti hitrih in pogostih pariških metrojev. Naša naslednja destinacija se je kmalu bohotila pred očmi. Sprehod po Elizejskih poljanah, polnih razkošnih trgovinic, kavarn in mestnega vrveža, navsezadnje tudi zaključka kolesarske dirke Tour de France, nas je pripeljal do skupinskega slikanja pred veličastnim Slavolokom zmage. Dan se je nagibal v večer in prinesel kulinarično izkušnjo v eni izmed restavracij.
Nočni počitek se je vsem zelo prilegel in nas ponesel na prag novega jutra, ko smo obiskali cerkev svete Genovefe (zavetnice Pariza). Sveto mašo smo obogatili s petjem, ob maševanju našega duhovnika ter duhovnikov in diakona, ki tam delujejo, pa s kasnejšim nastopom nadrobili prgišče slovenskih pesmi po izboru zborovodkinje Anke Jazbec in organistke Blanke Rotovnik. Za ta namen smo doma dodobra izpilili tudi francosko različico Očenaša in presenetili vse navzoče. Prisotnost predstavnikov slovenskega veleposlaništva in zamejskih Slovencev, ki živijo v Parizu, je potrdila obojestransko navdušenje nad nastopom in hkrati vzplamtela veliko željo po ponovnem srečanju.
Aplavz na odprti sceni Louvra
S prisrčnim slovesom od rojakov smo nadaljevali odkrivanje mesta. Naša naslednja destinacija je bil LES INVALIDES, muzej, povezan z vojaško zgodovino Francije. Kraljevo kapelo danes uporabljajo kot svetišče nekaterih vodilnih francoskih vojaških osebnosti, med njimi je tudi zadnje bivališče Napoleona Bonaparteja. V eni izmed cerkvenih ladij je mirno in spoštljivo zazvenela pesem našega zbora.
Louvrska palača s stekleno kupolo in umetniškimi neprecenljivostmi nas je klicala k ogledu, vendar je nepregledna kolona ljudi preprečila njen ogled. Kljub temu se je obrestovalo naše petje na ploščadi pred palačo, saj je poželo fotografiranje in aplavz obiskovalcev. Sprehod ob reki Seni mimo ulične bukvarne in preko najstarejšega mosta LE PONT NEUF nas je pripeljal vse do stolnice NOTRE-DAME (Naša gospa). Žal smo jo opazovali le s ploščadi, ker je notranjost cerkve za obiskovalce zaprta zaradi obsežnega požara leta 2019. Zapete pesmi našega zbora so željo po končani prenovi ponesle v nebo. Večer smo začinili ob hrani in nočnem počitku.
Osrečili francoska zaročenca
Sončno jutro je prineslo tretji dan v Parizu. Prvi ogled nas je zbližal z dogodkom iz RUE DE BAC, kapele Naše gospe čudodelne svetinje. Svetinjica, ki je danes predmet dejavne pobožnosti, kot pričevanje ljubezni zagotavlja varnost in vir milosti, se je znašla v naših osebnih stvareh. Premagovanje razdalje s pomočjo metroja nas je izstrelilo na pariški hrib MONTMARTRE, kjer smo se zlili z množico obiskovalcev in s kasnejšim nastopom na stopnišču pred baziliko SACRÉ-COEUR (Srce Jezusovo) popestrili dnevno dogajanje. Iz umetniške četrti nas je nazaj v »dolino« zvabila dišeča kava s croissantom, bageto ali croque-monsieur in povrnila porabljeno energijo, da smo lahko prečesali Luksemburške vrtove pred palačo, odete v pomladno cvetje, si ogledali največje orgle v cerkvi svetega Solfacija in se sprehodili po starem mestnem pokopališču, ki je prava paša za oči z grobnicami slavnih imen (Edit Piaf, Balzac, Bellini, Oscar Wilde, Jim Morrison, Chopin …).
Z zadnjim dnevom nas je čakal vzpon na znameniti Eifflov stolp, vendar smo se morali v več poskusih prebiti skozi neopisljivo gnečo ljudi na metroju. Vreden drenjanja in logistične uskladitve nas je s ploščadi TROCADÉRO čakal pogled na prekrasen kovinski stolp. Osvojen vrh kakšno uro kasneje smo okronali s pesmijo, hkrati pa osrečili francoski par ob njuni zaroki.
Z Eifflovim stolpom kot zadnjim biserom, nanizanim na našo potovalno ogrlico, smo zaokrožili obisk francoske prestolnice.
