Pregnana! Oče je padel kot talec v Mariboru, en stric je končal v krematoriju v Mauthausnu, dedek je doživel isto usodo v drugem koncentracijskem taborišču, medtem ko so mojo mater, še enega strica, in nas, štiri otroke, ločili in poslali v Celje, potem na vagone in nato v lagerje v Nemčijo.« Čeprav je imela takrat šele sedem let, je njen spomin izjemno izostren, saj natančno opiše, kako so komaj trimesečnega bratca odpeljali drugam, dveletnega spet na neko tretje mesto, sama pa je kar tri leta z osemletnim bratom služila v lagerju. Mamo je pred tragično usodo v zloglasnem taborišču Auschwitz-Birkenau rešilo prav dejstvo, da je znala dobro šivati, zato je bila premeščena drugam. »Pa ste morali delati, otroci?« jo vprašam. »Ja, seveda, kaj pa drugega! Večkrat smo bili že postavljeni v vrsto za streljanje, pa vendar so potem nekako vedno odločili, da slovenskih otrok ne bi pobili. Smo bili pridni«, odvrne in se nasmeji.

Po treh letih trdega dela, lakote in vsesplošnega pomanjkanja so otroci nekako nakapljali k delavki št. 16.214; to je bila številka žiga na roki njihove matere. Šele ko so jih zajeli Američani, se je začela njihova trnova 14-dnevna pot domov z vlakom. Prvo noč so preživeli pri sorodnikih v Stari vasi, kjer so se za silo najedli, se umili, preoblekli. Naslednji dan so jih prepeljali domov, kamor pa niso mogli, saj je bilo vse zaklenjeno. »Tisti, ki so imeli ključe, so bili prepričani, da nas ne bo več nazaj. AFŽ nam je vendarle pomagal do ključa, a kaj, ko ni bilo ne denarja in ne hrane. Pa smo spet šli delat. Z mamo in starejšim bratom smo hodili v Plešivec na en grunt delat, da smo imeli hrano in prinesli domov še za mlajša dva.«
Življenje je teklo naprej, pripoveduje Marija; hodili so v šolo in zraven delali. Tudi doma so kaj pridelali, da so lahko preživeli. »Ko smo bili malo večji, sem hodila delat cesto na Graško goro, udarniško. Pri osemnajstih sem se zaposlila v rudniškem kamnolomu, se zaljubila in poročila. Tako smo v Šentilju, od koder je bil moj mož, začeli puvati.« A družinska sreča ob dveh sinovih ni trajala dolgo. Prišla je huda bolezen in ji vzela moža, ko je štel komaj 42 let.

Vse težke preizkušnje ji nikoli niso vzele življenjskega žaru, saj najstarejša Šentlanka sledi enemu samcatemu vodilu; preprosto si ne dela skrbi na zalogo, se ne sekira. Nervoza, se zasmeji babica štirih vnukov in ene pravnukinje, še nikoli ničesar ni popravila. Oddelala je polno delovno dobo na Premogovniku Velenje, potem pa so ji, sveži upokojenki, prišli trkat na vrata, naj pomaga pri gradnji vodovoda, ki je presegal meje Šentilja! »So rekli, ti si tak tip, vodovod bomo delali, pa te nucamo. Sem rekla, pa saj imate moške. Tako dolgo niso dali miru, da sem se vdala. In sem bila vodja del na celi trasi.« Delala je vse dni, od zore do mraka; vodila je dnevnik in si skrbno beležila ure udarnikov. Vsak je moral delati natanko 35 ur. Brez prigod ni šlo: »Huda sem bila, povsod. Policaj. Leto dni sem bila vseskozi na trasi. 110 udarnikov sem nadzorovala. Avto sem imela spodaj, pa sem šla peš naokrog na vrh in jih opazovala. So rekli, evo, saj je že šla, pa so dali krampe pod rit in so se usedli. Ko se jaz zaderem dovte, vsi pokonci! Ja kod je pa prišla?! In ko so prišli zasipavat, s takimi majcenimi motikami, takimi, ki jih imam sama za v vrt, pa v salonarkah, sem bila spet glasna. Bejž domu, te ne nucam. Pridi z orodjem, kot se spodobi, in se preobuj.«

Ko so zaključili en projekt, so že pogumno začeli z naslednjim: mrliško vežico. Sledil je nov del pokopališča, pa javna razsvetljava. Dolga leta je bila predsednica Zveze združenj NOB na tem koncu, pa krajevnega Društva upokojencev, članica upravnega odbora DeSUS in Krajevne skupnosti Šentilj. Je prejemnica številnih priznanj za svoje požrtvovalno delo, med drugim so jo nagradili Rudnik, ZZ NOB, Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, Društvo upokojencev, od KS Šentilj je prejela tudi Zlati grb. Zaustavilo jo je šele zdravje: »Kar te ne stolče, te utrdi. Sekirati se ne smeš; jaz pravim hvala bogu za tako odlične zdravnike, v Ljubljani so mi porihtali srce, tudi v Topolšici so mi že zvonili, pa se je zvon odtrgal,« v smehu pripoveduje vedra krajanka. In danes je tu, še vedno izjemno vpeta v življenje, delo in dušo Šentilja pri Velenju. Vse grenke preizkušnje so jo naredile še boljšo; bolj odločno, disciplinirano. Če bi danes srečali 20-letno Marijo Ano, sebe, kaj bi si rekli? »Šla bi po isti poti. Isti! Trnovi, ampak edini pravi poti,« suvereno zaključi. Še na mnoga zdrava leta!