Obredij okrog božiča je vse polno, morda v nobenem letnem času ne toliko kot v adventnem času, ali toliko, kot se jih vse do danes ohranilo v starodavnem in skrivnostnem »dodekahmeronu« to je dvanajsterodnevju, ki se bo začelo na nedeljo 24. decembra. Po še vedno marsikje živih ljudskih predstavah božič ni samo lep in topel družinski praznik, ampak se bodo tedaj na stežaj in do konca odprla vrata skrivnostnim silam in grozljivim postavam iz ljudskega izročila, ki bodo skušale svetu vladati vse do sv. Treh kraljev.
V šaleškem ljudskem izročilu predkrščanski ostanki praznika izstopajo v številnih zapisih o vedeževanjih na sveti večer, a na ta praznik raje posvetimo več pozornosti toploti in luči, ki jo je v ta temačni in grozljivi čas predkrščanskih prednikov prineslo krščanstvo in rojstvo odrešenika. In si oglejmo le nekaj sledov precej mlajše, vendar danes tudi že v marsičem pozabljene krščanske tradicije, ki je božiču vdahnila luč in toplino in navsezadnje sloves najlepšega družinskega praznika.

Zgodba je torej kar sama klicala po dramatizaciji – pravih uprizoritvah Marijinega trpljenja pred rojstvom in nato dogodkov ob rojstvu Jezusa – in ta dramatska razsežnost mita si je našla  izraz v mnogih ljudskih pesmih – ena med njimi je bila pred dobrim stoletjem zapisana prav v Šaleški dolini, in je našla mesto tudi v znameniti Štrekljevi zbirki Slovenskih ljudskih pesmi. V pesmi se skrivajo sledovi zapleta in razpleta prav dramatskih razsežnosti, ki imajo vse sledove, ki kažejo, da so besedilo te pesmi nekoč zagotovo igrali na naših domovih in z njo pričakali božični dan.