Božični večer, božična bila, sveta bila ali bilja, sveta bila in svet večer, badnik, badni dan itd.; to so vse imena, ki so bila po naših (slovenskih) krajih znana za ta večer. Imena so sama po sebi pomenljiva; božič ima pač popolnoma slovanske korenine in pomeni »mladega«, »malega« pravkar rojenega boga. Po mnenju nekaterih se je  tudi  pri Slovanih  ob  naselitvi  v teh krajih, nekje v  času po zimskem solsticiju (21. decembra) na novo rodil in pomladil bog poljedelstva Svarog, ki je morda kot novorojenec nosil tudi ime »božič«. Tudi druga imena nakazujejo vsebino praznika – post in bedenje. V slovenskem delu Štajerske in na Koroškem so latinsko vigilijo, ki pomeni slovesno celonočno bedenje, skrajšali kar v božično ali sveto bilo – v naših krajih pa nas največkrat poimenovano božična bilja.

Praznik se v krščanski civilizaciji ni uveljavil takoj in povsod. Najprej so ga praznovali na različne druge datume, najprej npr. 20. maja, pa potem marsikje okrog velike noči itd. Najkasneje do konca 4. stoletja n. št. pa so najbolj učeni teologi z različnimi zapletenimi računi vneto skušali dognati datum Kristusovega rojstva in se nazadnje sporazumeli za noč od 24. do 25. decembra. To je bil hkrati datum, ki se je pokrival z rimskim praznikom rojstva nepremaganega sonca in seveda še z mnogimi drugimi poganskimi prazniki s podobno vsebino (rojstvo bog), ki je pač bila primerna za čas okrog zimskega solsticija in začetek novega letnega ciklusa.