Franc Žerdin. Je ponosen Prekmurec in Velenjčan, ki je s svojim delom in znanjem sooblikoval mesto.

Iskrene čestitke za imenovanje za častnega občana Velenja. Seveda najprej obvezno vprašanje, kaj vam ta naziv pomeni?

»Seveda sem bil počaščen, ko mi je župan povedal, da bo ta predlog dal na Svet Mestne občine Velenje. Še bolj pa sem bil počaščen, ko je svet soglasno ta predlog potrdil. No, po tistem pa človek razmišlja, kaj in kako. Prvič se zavedaš, da si star 75 let in se v teh letih začnejo dogajati take stvari: lansko leto častni skok čez kožo, letos ta zadeva.
Seveda mi zelo veliko pomeni biti v družbi tako uglednih osebnosti, kot so častni člani MO Velenje. A mislim, da če ne bi imel dobrih sodelavcev, če mi ne bi uspelo povezovati ekip, ki sem vodil, z njimi delal tako na Premogovniku Velenje (PV) kot tudi na MO Velenje in celotni Saša regiji, ter če v teh ekipah ne bi bili odgovorni ljudje, ki so želeli sodelovati, ki so želeli soustvarjati ideje, potem najbrž tudi do tega častnega naziva ne bi prišel. Bilo bi pošteno, če bi ta naziv lahko delil z vsemi, ki so z menoj sodelovali.«

V obrazložitvi za imenovanje med drugim piše, da ste »človek, ki je več desetletij v veliki meri zaznamoval in sooblikoval življenje v Velenju. Veliko je prispeval, da je Velenje danes urejeno, sanirano mesto, ki s ponosom ohranja rudarsko tradicijo, ter da je mesto, ki je zraslo v sozvočju z izkopavanjem premoga.« Tudi vi tako čutite?

»Veliko mi pomeni, da je obrazložitev tako napisana in da daje poudarek tudi obdobju, ko sem bil na PV. Takrat smo imeli veliko težav; kdo pa jih nima, podjetja imajo tudi danes zelo veliko težav. Vendar nam dobiček ni bil primaren cilj. Z dobičkom smo v celotnem 11-letnem obdobju, kar sem bil direktor, poslovali samo leta 2002 in še takrat ta dobiček ni vplival na to, da bi lahko na PV še naprej ostal …
Ampak vedno smo se zavedali, da moramo dvorišče za seboj pospraviti. Dvorišče je za nas in za mene osebno pomenilo cel kup ugreznin, onesnažena jezera, onesnažen zrak, nejevolja v lokalni skupnosti. Štejem si v dobro, da sem znal poslušati nasprotno stran, ki je kritizirala takratni odnos PV do okolja. To je bilo leta 1987. Hodil sem na zbore občanov in bil sem zadolžen za to, da jih prepričujem v odločitev, da odpremo jamo Šoštanj. V živo sem doživel razmišljanje ljudi, ki bi bili ponovno še dodatno prizadeti. Poslušal sem in znal tudi slišati tiste ljudi. Ko smo se takrat na PV zavestno odločili, da bomo ekologiji in sanaciji okolja začeli posvečati veliko pozornosti in jo bomo izvajali sproti, je bila to za mene ena bolj pomembnih življenjskih odločitev. S sodelavci sem jo skušal uveljavljati do konca mojega dela na PV in tudi potem, ko sem deloval v lokalni skupnosti in v državnih organih, predvsem tam, kjer je bilo možno na to vplivati.«

Se vam zdi, da se danes premalo posluša ljudi? Kakšne so njihove težave, kaj si oni želijo, ko so potrebe, želje skupine ljudi drugačne kot nameni lokalne ali državne oblasti?

»Država pa tudi lokalna skupnost ni nič drugega kot družina. Tudi v družini veliko lažje shajamo, če se znamo poslušati in tudi slišati. Tudi na lokalnem nivoju, ne glede na to, kakšna politična stranka je na oblasti. Vsi skupaj bi morali gledati na to, da bi šlo državljanom boljše, da bi šlo državi čim boljše. Ta vidik bi moral prevladati, ne vidik, kdo bo bolj obogatel, kdo bo imel večje dobičke, kdo bo imel več bogastva. Saj bogastvo, več ga imaš, bolj te obremenjuje, ni noben privilegij in tega se ljudje prepozno zavedajo. Na koncu nas vse čaka smrt in vse to pustiš, ne moreš nikamor ničesar nosit. Vsaj za tvoje potomce pa je veliko boljše, če niso s teboj in tvojimi deli obremenjeni v negativnem smislu.«

Celoten intervju si preberite v aktualni številki Našega časa.