Gradovi oziroma grajske stavbe spadajo med tiste kulturnozgodovinske fenomene, ki so kljub starosti in izgubi nekdanjega pomena še vedno močno prisotni v naši zavesti ter so deležni velike pozornosti tako strokovne kot tudi laične javnosti. Zlasti slednji so že od nekdaj blizu najrazličnejše zgodbe, pripovedke, miti, legende ipd. o gradovih in njih prebivalcih, ki, čeprav so številne nastale že daleč v preteklosti, tudi še danes burijo našo domišljijo.
Gradovi in graščine v narodnem izročilu
Velikega pomena tovrstnega izročila se je že v prvi polovici preteklega stoletja zavedal Janko Orožen, ki je leta 1936 izdal delo Gradovi in graščine v narodnem izročilu, v katerem je zbral zgodbe o gradovih in graščinah s področja ob Savinji, Sotli in Savi. Vključil je tudi Šaleško dolino z njenimi gradovi, vključno z gradom Velenje.
O Velenjskem gradu je objavil dve zgodbi, in sicer o podzemnem rovu, ki pravi, »da je vodil z velenjskega gradu v trg podzemeljski rov« ter zgodbo o prihodu ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v Velenje v času protireformacijskega boja, ki jo sicer najdemo zapisano tudi v delu Nekaj zgodovine šmartinske podružnice škapulirske M. b. v Velenju iz leta 1926: »Velenjski grad in cerkev Matere Božje v Velenju sta bila ob času reformacije protestantska. V protireformacijskih bojih je prišel v te kraje tudi ljubljanski škof Tomaž Hren s svojimi spremljevalci zažigat protestantske knjige. Prebivalci so bili tako razburjeni, da niso hoteli dati škofu in spremljevalcem nič hrane. Tako govori ustno izročilo še dandanašnjih dni.«
Rov in vodnjak
Približno v Orožnovem času je pod vplivom Vinka Möderndorferja narodno blago v Velenju in okoliških vaseh zbiral in zapisoval tudi poznan velenjski učitelj Fran Mlinšek. Njegovo delo sta v zborniku Šaleški razgledi 7, z naslovom Mlinškovo berilo: (i)zbrani etnološki in slovstveni zapiski, leta 1991 uredila in objavila Jože Hudales in Ivo Stropnik. O Velenjskem gradu je bilo nekaj malega zapisano v njegovih t. i. beležkah o gradovih, kjer poleg opisa gradu, povzetega po Janischevem opisu v Topografiji vojvodine Štajerske iz leta 1885, ki prav tako omenja podzemni hodnik, ki je bil baje zahodno od gradu in je vodil v trg, najdemo še zgodbo o grajskem vodnjaku: »Dva kaznjenca sta bila obsojena na dosmrtno ječo. Obljubila pa se jima je popolna svoboda, ako izkopljeta vodnjak. Kopala sta res zelo dolgo, do svoje smrti. Zadušil ju je plin. – Vodnjak je baje globok 30 metrov in sega do dna trga.«
Še nekoliko starejša, z začetka preteklega stoletja, pa je legenda z naslovom Soror Klara – Velenjska, objavljena v izdaji Družbe sv. Mohorja v Celovcu leta 1910 Slovenske legende. Urednik in »avtor pesmi« Anton Medved je v njej »zbral domala vse legende v umetno vezani besedi, kar jih je doslej (op. a. dotedaj) prinesla slovenska knjiga.« Legenda je bila poobjavljena tudi v Šaleških razgledih 5.
Kunigunda
Poleg različic zgodbe o podzemnih rovih – po starem izročilu je podzemni rov vodil z Velenjskega gradu celo do gradu Šalek, vhod v rov na Velenjskem gradu pa naj bi bil pod grajsko kapelo ali da naj bi kot rov, po katerem so prebivalci gradu lahko pobegnili, služil star, približno petdeset metrov globok vodnjak, ki naj bi segal do nivoja Pake v Starem Velenju in so ga po potrebi lahko izpraznili – pa danes Velenjčani najbolj poznamo zgodbo/zgodbe o grajskem duhu Kunigundi.
Kunigunda naj bi bila grajska gospodična ali spletična, dolgih črnih las, vržena v vodnjak na grajskem dvorišču, oziroma grajska hči, ki jo je dal oče zaradi neprimerne ljubezni zazidati v steno. Zgodba/e so se, tudi v povezavi s pečnico, ki jo hranimo v muzeju, in na kateri je izpisano ime Kunigunda ter letnica 1469, začela/e kot interna šala med zaposlenimi, ki je z najdbo zelene steklene »krogle« ob čiščenju grajske cisterne v grajskem atriju ter šopa črnih las ob prezidavi sten, dobila krila. Zgodba oziroma zgodbe o Kunigundi z Velenjskega gradu so tako »zaživele« in so se navkljub svojemu izvoru, kot je zapisala Andreja Ažber v svojem prispevku Inkarnacije Velenjske Kunigunde, močno vtisnile tudi v identiteto Velenjčanov, saj sta ne nazadnje po njej poimenovana regionalni multimedijski center in mednarodni festival mladinskih kultur.
In za konec še ena legenda, ki pravi, da se na več mestih v gradu iz stene izvlečejo posamezni kamni, za katerimi so skriti grajski zakladi. Ta legenda pa je – lahko rečemo – resnična. Za grajskimi stenami so res skriti zakladi, in sicer zakladi preteklosti naše doline, ki jih hrani Muzej Velenje.
Literatura: Andreja Ažber, Inkarnacije Velenjske Kunigunde (ŠR 17), Velenje: Knjižnica, 2020, str. 193–208; Jože Hudales, Ivo Stropnik, Mlinškovo berilo: (i)zbrani etnološki in slovstveni zapiski (ŠR 7), Velenje: KCIN, 1991, str. 5 in 250–251; Kaj je grad? (https://zimk.zrc-sazu.si/sl/strani/grad_pano-01); Špela in Rok Poles, Pozojeva grajska pot okoli Velenja, Velenje: Mestna občina, 2011, str. 24–25; Slovenske legende (zbral A. Medved), Celovec: Družba sv. Mohorja, 1910, str. 122–123 (glej tudi: Ljubljanski zvon, 1911, Književna poročila: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-623XX2QX/74f87ab1-ba9c-4257-85e8-b21557920183/PDF).
