Velenjski umetniška gimnazija in glasbena šola sta v mnogih letih v svet »spustili« veliko nadarjenih glasbenikov, ki so danes mednarodno uveljavljeni in se tu in tam ali pa tudi redno vračajo v domače okolje in s svojimi nastopi navdušijo domače občinstvo. Med temi pticami selivkami je tudi umetnica Lara Oprešnik.

Z igranjem klavirja je začela pri sedmih letih v Glasbeni šoli Velenje in bila v srednji šoli naj dijakinja Umetniške gimnazije Velenje. Leta 2019 je diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Hinka Haasa, leta 2021 pa z najvišjo oceno na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu v razredu prof. dr. Milane Černjavske. Študij je leta 2023 s posebno pohvalo Summa cum laude končala v razredu prof. Rubna Dalibaltayana in je magistra akademska glasbenica pianistka.
Za njo je ogromno nastopov, koncertov, projektov – tako solo kot z uveljavljenimi glasbeniki in orkestri – pa tudi nagrad na mednarodnih glasbenih in skladateljskih tekmovanjih.

Berlin jo je navdušil

Ko je zaključila študij, si je želela doživeti poštudijsko izkušnjo v tujini in po posvetu s takratnim profesorjem je izbrala glavno mesto Nemčije, Berlin kot eno izmed evropskih središč umetnosti. Ni je razočaral. »V Berlinu sem se res dobro počutila, spoznala sem ogromno zanimivih, pametnih, nadarjenih, radovednih ljudi. Profesor, pri katerem sem opravljala prakso, mi je razširil obzorja klavirske igre in mi okrepil samozavest pri igranju.«
Ljudje v Berlinu so odprti, ocenjuje Lara, v mestu se je počutila svobodno. »Rekla bi, da je Berlin najbolj nenemško nemško mesto. Veliko se dogaja: festivali, koncerti, športni dogodki – lani je bilo v Berlinu finale evropskega nogometnega prvenstva … Noro!«
A tudi ob vrnitvi v Slovenijo, v Ljubljano ni počivala, saj so jo čakali številni koncerti, projekti, snemanja, sprejela je službo kot korepetitorka na Akademiji za glasbo, ob tem pa so v Ljubljani prijatelji, v Velenju pa tudi družina.

Uživala na koncertu na Dunaju

Konec novembra lani je na tekmovanju Vienna New Year‘s Concert International Music Competition prejela absolutno prvo nagrado v kategoriji pianistov in s tem dobila priložnost, da je 8. januarja letos igrala Skrjabinov koncert za klavir in orkester z Dunajskim mestnim orkestrom v Brahmsovi dvorani slovitega Musikvereina. To je ena od dvoran ustanove, kjer v zlati dvorani vsako leto poteka novoletni koncert dunajskih filharmonikov.
»Pri tem me je zagotovo podpiralo nekaj večjega, zelo sem hvaležna za celotno izkušnjo. Ne gre le za ta koncert, nastop sam, ampak gre za skupek več komponent – od priprav, počutja, obkrožanja s pravimi ljudmi do samozavesti, suverenosti, inspiracije, odgovornosti do občinstva in zaupanje. Zaupanje vesolju, da bo točno tako, kot mora biti. Pomembno je, kakšen prideš na oder, kaj daš ljudem v dvorani, kakšno energijo prineseš – to se mi v umetnosti zdi zelo pomembno – da se zavedaš odgovornosti, do tega kaj nosiš v sebi in posledično, kaj prinašaš ljudem, ko prideš na oder, kaj jim predaš skozi svojo umetnost,« je povedala še vedno pod vtisi z nastopa, ki ga je doživela v najboljši možni luči.
Ko povzema, kaj vse je pomembno v pripravah na koncert, poudari tudi sproščenost, svobodo. »Niti se nisem pretirano pripravljala na koncert, kar se tiče vadenja, bolj je bilo pomembno, da se počutim dobro. Tisti teden na Dunaju sem se srečevala s prijatelji, uživala Dunaj in vaje ter odkrivala, kje imajo najboljšo sacher torto in na dan koncerta sem našla najboljšo,« se zasmeje.

Želja in načrtov ima veliko

Njeni nastopi, koncerti, tudi snemanja za RTV Slovenija se kar vrstijo, nastopa z najrazličnejšimi orkestri, solisti. Lanska jesen je bila delovna. Med drugim je nastopila na festivalu Foruma nove glasbe v Slovenski filharmoniji, kjer je izvajala skladbo Kons a Lojzeta Lebiča, legende slovenske glasbe. »Ta projekt je bil zelo izven cone mojega udobja. Zame je izvajanje sodobne glasbe na tem nivoju in znotraj ansambla dokaj novo, težko mi je bilo skladbo naštudirati. Lebič je to glasbo napisal v dialogu s Kosovelovimi Integrali in obsega tudi recitiranje, različne glasove. Moja izvedba je zajemala na neki točki med skladbo tudi histerično kričanje v klavir. Presenetila sem samo sebe, nisem vedela, da imam kaj takega v sebi. Kar se mora, pač ni težko. O takih stvareh ne smeš preveč razmišljati, ker te lahko um popolnoma zablokira. Moraš samo iti ...«

Rada bi povezala več umetnosti

Njeno življenje in umetniško ustvarjanje se giblje med Ljubljano in Berlinom, kar ji trenutno odgovarja. Oddala bo vlogo za status samozaposlene v kulturi. »Želim si živeti kot svobodna umetnica, a ne le v glasbi, ampak tudi v drugih oblikah izražanja. Rada za Naš čas pišem kolumne, tudi skladam, veselim se izdaje svoje nove skladbe za solo klavir Fuge pri Založbi Bogataj. Ko imam prosti čas, v Ljubljani delam v bukvarni, antikvariatu Cunjak in v tem uživam. Radovedna sem za svet in življenje, rada poslušam druge ljudi in se od njih učim, že celo življenje pišem poezijo, pripravljam se na izid knjige. Rada bi povezala več umetnosti in presekala meje znotraj nje. Obožujem balet in v prihodnje bi rada naredila kakšen projekt v povezovanju glasbe, poezije in baleta,« kar ne neha naštevati svojih idej.
Marca potuje z violinistko Zalo Evo Kocijančič v Biello, nato v Madrid. Junija je bila povabljena v vlogi glasbenega eksperta na glasbeno akademijo v Indonezijo, sodelovala bo pri ocenjevanju njihovih programov, tudi poučevala, julija bo z Ambrožem Čopijem in njegovim zborom sodelovala na koncertih in tekmovanjih v Italiji in Grčiji …
Ob vsem svetovljanstvu pa navdih in ljubezen najde tudi doma, pri babici. »Veliko se lahko naučim od nje, vedno me podpira, z njo grem konec aprila na romanje v Bratislavo,« pove z nežnostjo v glasu in hvaležnostjo, da je obkrožena z veliko dobrimi ljudmi. Označi se kot glasbena nomadka, saj ima »dom« na več koncih, a povsod ima prijatelje, znance, s katerimi lahko kofetka, razpravlja, odkriva bistvo življenja, kar tudi zelo rada počne.
In nazadnje jih je našla na koncertu v glasbeni šoli v Velenju, ko je bila ena izmed 18 nastopajočih nekdanjih dijakov umetniške gimnazije. Pa je bila nova priložnost za toplo snidenje in nove spomine.
»Še sem v stiku s svojo profesorico, klavirsko mamo, prof. Moniko Vehovec, ki ji bom vedno hvaležna za vso primarno znanje. Imam stike tudi s srednješolskima profesoricama, Jernejo Grebenšek in Jožico Grebenšek. Je pa najtežje nastopati doma, ker želiš »svojemu« občinstvu dati čim več, se pokazati v čim boljši luči, a ob zavedanju, da imaš njihovo večno podporo, je igrati svojim ljudem čudovito,« sklene.