Škale, 9. februarja – Težko bi še kaj novega povedali o ansamblu Štirje kovači, ki se je s 70-letno neprekinjeno dobo delovanja uvrstil v Guinessovo knjigo rekordov kot najstarejši delujoči ansambel. Zakaj Štirje kovači, kako so nastale najbolj znane skladbe, kje vse so nastopali in kaj vse doživeli, kakšna je zakonska zgodba Hermine in Franca Šegovca … Nič ni več skrito.
Pa vendar je bil nedeljski večer s Hermino in Francem, ki ga je pripravilo Društvo upokojencev Škale, vodil pa prav tako izjemen glasbenik Franc Žerdoner iz Vinske Gore, zanimiv, duhovit, poln zgodb ter tudi petja in glasbe – tiste na harmoniko, seveda. Najprej se je izkazal zelo mlad učenec 3. razreda diatonične harmonike Glasbene šole Velenje in že skladatelj Ambrož Turinek, ki igra pod vodstvom učitelja Zmaga Štiha. Proti koncu pogovora je v roke vzel harmoniko najprej Franc Šegovc in se skupaj z občinstvom vprašal Kam le čas beži?, nato pa so pod spretnimi prsti Franca Žerdonerja zazvenele še druge najbolj znane kovaške, ki jim je pritegnilo tudi poslušalstvo: Pridi zvečer, Rženova Tinka, Čakal sem ob potoku, Majhno darilo, Na paure, Moji mamici …
Pauer akademija
Franc Šegovc je pri šestih letih v roke prijel ustno harmoniko. Ko sta starša, pevca, ugotovila, da mu glasba »gre«, sta mu kupila harmoniko, oče, odličen notalist in član godbe v Šentjanžu, ga je naučil brati in pisati note. »Igral sem po domovih na likofih kmečkih del, v šolah pri gledaliških igrah, na veselicah, porokah, v cerkvi »alelujo« in na partizanskih proslavah »na juriš« …,« je vrsto nastopov našteval Franc. Vstopil je v prvi ansambel, leta 1953 pa so se »rodili« Štirje kovači, uradno priznani leto kasneje, in vse ostalo je zgodovina – pravzaprav še sedanjost.
»Na radiu pri sosedu, mi ga nismo imeli, sem poslušal glasbo Glena Millerja in sodobnikov, bil sem bolj za šlagerje kot za domačo glasbo,« je še povedal o svojih začetkih ter nato dolgoletnem nabiranju znanja in izkušenj. Tako na pogosto vprašanje novinarjev in očitek kakšnega »strokovnjaka« o svoji glasbeni izobrazbi rad odgovori, da ima »pauer akademijo«. Danes piše za pevske zbore, napisal je več kot 800 skladb in preko 200 besedil, vse prepisal na računalnik, jih nekaj priredil za simfonični orkester … Še kdo dvomi o njegovem znanju?
Hermina je v nižji gimnaziji pela v pevskem zboru, kmalu potem pa je spoznala Franca »… In si lahko predstavljate, da on 11 let ni vedel, da znam peti,« je pojasnila, zakaj ima krajšo kilometrino pri kovačih. Ko so Štirje kovači dobili priporočilo, da bi v ansamblu bila dobrodošla pevka, so jo iskali, a nobena ni ustrezala. Ko pa je doma ob neki skladbi zapela Hermina, je Franc ugotovil, da ima to, kar išče, kar doma.
Naj kovači kujejo naprej
Mnoge kovaške pesmi so ponarodele in jih tako kot z mnogimi Avsenikovimi ali Slakovimi ljudje zapojejo od prvih taktov naprej. Izvajajo jih drugi ansambli, tudi mladi, bodoči glasbeniki. Že četrto leto poteka na Koroškem mednarodno tekmovanje mladih harmonikarjev za plaketo Franca Šegovca. »Ponosna sva, da mladina tekmuje in da bodo naše skladbe ostale. Kar smo vlagali v naše delo 70 let, naj se tako nadaljuje in živi naprej,« je dejala Hermina.
