Velenje, 13. februarja – Prava dragocenost je, da se ljudje odločijo popisati svoje življenje in delo, posebej če je bilo oboje močno vtkano v lokalno okolje in je pustilo v njem trden pečat. Tako je zelo dobrodošel izid knjige Spomini, življenje in delo Petra Robide – dolgoletnega učitelja in ravnatelja v Rudarskem šolskem centru in Srednji rudarski šoli v Velenju ter direktorja Šolskega centra Velenje med letoma 1984–1998. Bil je tudi jadralni in motorni pilot ter leta 1970 ustanovitelj Aerokluba Gorenje Velenje in organizator gradnje Letališča Lajše. Kot major vojnega letalstva v rezervi je sodeloval v TO Velenje, nato pa v pokrajinskem štabu TO zahodne Štajerske. Knjiga je v letu, ki ga zaznamuje 150-letnica premogovništva v Velenju, izšla v zbirki »Spomini z velenjsko noto« pri Velenjski knjižni fundaciji s podporo MO Velenje. Knjigo sta skupaj z avtorjem uredila Silvan Bačer in Ivo Stropnik.
Spomini, vredni zapisa
Da so spomini staroste med velenjskimi pedagogi – je letnik 1933 – in vsekakor za marsikaj zaslužnega moža v Velenju vsaj zbudili pozornost, se je potrdilo ob predstavitvi knjige. V Medpodjetniškem izobraževalnem centru, torej v njemu domačem okolju, se je zbralo več deset njegovih nekdanjih sodelavcev in naslednikov pri poučevanju v ŠCV.
Se mu ni zdelo vredno zapisati spominov ali ni bilo časa, ga pobaram. “Malo sem razmišljal, ali bi ali ne, ali se splača ali ne. Večkrat smo se pogovarjali s prijatelji, ko smo se srečali in so me nagovarjali, češ, saj imaš kaj napisati. Pred dvema letoma smo na fakulteti znova obujali spomine o tem, kako smo delali, kakšne uspehe smo dosegali, in je rekel kolega: Veš kaj, Peter, besede gredo v zrak, če jih napišeš, pa ostanejo. Prinesi, kar imaš, bova začela. Ko sva napisala nekaj strani, sem poklical Iva (Stropnika) in vprašal, če bi bili pripravljeni izdati knjigo.”
Takšne spomine se izplača napisati že zato, ker sta se pedagoški poklic in šolanje od Petrovih aktivnih let zelo spremenila. “V knjigi sem to tudi napisal in res je tako: dosežki, ki so bili, gredo v pozabo, če so napisani, pa ostanejo. So pa nekateri tako pomembni, da so vredni zapisa in ohranitve.”
