Pri celjski Mohorjevi družbi je izšel prevod pohajkovanj Alme M. Karlin z naslovom Peš po domačih krajih. Svetovna popotnica, pisateljica, poliglotka, ljubiteljska slikarka, etnologinja in antropologinja je v tridesetih letih prejšnjega stoletja prehodila skoraj vso Slovenijo, nekaj malega pa je prehodila tudi zunaj domačih logov in odšla na večdnevne obiske k svojim prijateljem ali znancem. Bila je ljubiteljica gora, gradov, samotnih krajev, tudi žlahtne kapljice. Na poti je bila ves čas tudi kot ustvarjalka, saj si je delala zapiske ali pa je slikala in fotografirala, kar se odraža tudi v bogatem slikovnem gradivu, ki je priloženo knjigi Peš po domačih krajih. Po knjigi je nastala tudi istoimenska razstava avtorice in prevajalke Jerneje Jezernik. Z njo smo se v velenjski knjižnjici pogovarjali na predstavitvi knjige. “Dnevniki so zanimivi in posebni zato, ker do leta 2021 sploh nismo vedeli, da obstajajo. Potem smo dobili podatek, da jih je rokopisnemu oddelku v NUK v Ljubljano poslala gospa iz Gradca. Te dnevnike ji je Almina prijateljica izročila na Pečovniku v osemdesetih letih, verjetno z namenom, da bi jih nekako izdala, ampak do tega nikoli ni prišlo. Iz tega gradiva smo lahko naredili lepo slovensko knjigo z bogatim slikovnim gradivom”.
Povabilo na sprehod
Alma M. Karlin je imela prav posebne kriterije. Kdor je prišel na obisk, je bil najprej povabljen na sprehod do celjske koče in naprej do Svetine. “Mimogrede si moral prehoditi dvanajst kilometrov, in če si opravil to turo, si bil potem nekako dobrodošel gost. Če ne, si se pa moral najbrž posloviti. Za Almo je bil peturni pohod en kratek sprehod, sedemurni pohod recimo pošten sprehod, medtem ko se je tisti najboljši pohodniški dosežek začel pri desetih urah in se včasih končal tudi pri dvanajstih, morda celo petnajstih urah hoje. Skratka, res imenitni imenitni pohodniški dosežki z obilo doživljajev skorajda na vseh koncih Slovenije.”
Dnevniki so zelo zanimivi tudi v današnjem času
Deloma so nastali približno pred 100 leti, a precej Alminih aktivnosti bi zlahka prenesli tudi v današnji čas. “Alma M. Karlin je potovala na zelen način, večinoma peš do posameznih destinacij. Najprej se je odpeljala z vlakom ali avtobusom, torej z javnimi prometnimi sredstvi, potem pa vedno peš. Lahko bi rekli, da je bila tudi recimo predhodnica trajnostnega pohodništva. Zanjo je bila pomembna tudi lokalna kulinarika, čeprav je bila ta seveda pred 100 leti precej drugačna od danes. Včasih so gostilne, mimo katerih je hodila, imele pravzaprav samo kruh.” Prehodila je skoraj vso Slovenijo, nekaj malega pa tudi po sosednjih pokrajinah, ob tem nastali zapisi pa so danes dragocen vir za spoznavanje krajev in ljudi, ki so tam živeli pred slabim stoletjem.
