Julijana (Lija) Modrijan, upokojena učiteljica razrednega pouka in zgodovine, že več kot 50 let pomembno prispeva k javnemu življenju v Občini Šmartno ob Paki. Njeno delo je moč zaznati na številnih področjih, predvsem pa na kulturnem, in zanj je že prejela nekaj priznanj (med drugim leta 2007 plaketo Občine za življenjsko delo in izjemen prispevek k družbenemu razvoju in življenju lokalne skupnosti), pred nedavnim še priznanje sveta Območne izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti Velenje.

Veliko kulturnih »ovinkov«

Pričakovano? »Kje pa. Prej veliko presenečenje. Zdelo se mi je, da v zadnjem času nisem več »zraven«. Tudi v zadnji predstavi odrasle skupine Gledališča pod kozolcem ne sodelujem. Je pa res, da sem v kulturi v Šmartnem ob Paki delovala povsod, le pri folklori nisem plesala,« je povedala, kot ona zna: preudarno, z izbranimi besedami.

Se je odločila za ljubiteljsko kulturo iz določenih razlogov ali za to, ker v okolju, v katerem je delala in živi, ni bilo druge možnosti? Rodila se je v kulturni družini, izvemo. Starša sta bila odlična pevca in v štiričlanski družini so prepevali triglasno. Ob vstopu v osnovno šolo je prepevala v zboru, naproti so ji prišle knjige, recitiranje na proslavah. Nadaljevalo se je na učiteljišču, ob prihodu v Šmartno ob Paki je začela v Skornem, kjer je vodila otroški pevski zbor. Ko je z njim nastopila na pevski reviji v Velenju, ji je profesor Egon Kunej (takratni »kralj med zborovodji«) rekel, da je po dolgem času slišal peti otroke s srcem. »Zame je bila to največja nagrada, ki sem jo lahko dobila.«

Ker ni bilo učiteljev, je prevzela za nekaj časa na šmarški šoli vodenje pevskega zbora, na povabilo sodelavke in prijateljice Slavice Pečnik je pri klavirju spremljala nastop mladinske gledališke skupine v predstavi Koder plavih las …,« je naštevala, nato pa dejala: » Oh, toliko kulturnih ovinkov je bilo in zdelo se mi je, da so vsi sestavni del mojega življenja.« Ob vprašanju, koliko vlog je odigrala na ljubiteljskih odrskih deskah in katera ji je najbližja, se je nasmehnila in dejala: »Vedela sem, da mi boste zastavili to vprašanje. Vsaka mi je bila všeč. Na odru je bila najzahtevnejša v igri Nekoč in danes, za to vlogo smo vsi štirje nastopajoči prejeli Linhartovo značko. Sicer pa je zame najpomembnejša vloga mame, babice in zdaj že tretjič prababice.«

Kar malo čudno je pogledala izpod očal, ko smo jo vprašali, kaj ji je kultura dala in morebiti tudi kaj odvzela. »Odvzela mi ni nič, ker sem nekatere stvari dovolila. Ne pravijo kar tako, da je kultura način življenja. Si ali pa nisi kulturni človek,« prida odločno.
Ponosna je, ker stopa po njeni kulturni poti hči Andreja. Sama sicer ni »rila« v režiserske vode, sploh pa ne, da bi bila tako uspešna, kot je ona. Kiti se z najvišjimi priznanji z državnih tekmovanj skupine, ki jo je vodila na šoli, na kateri poučuje, a je biti režiser v zveneči skupini, kot je Gledališče pod kozolcem, velika odgovornost, je razmišljala glasno. »Tvegaš svoj ugled in ugled skupine. Za ugled slednje, menim, sva sicer z Mijo (Žerjav) vzgajali člane, kako je treba delati in s kakšno »andohtjo« moraš narediti predstavo, ker nosiš ime tega šmarškega gledališča.«

Učiteljica z veliko začetnico

Zanjo pravijo, da je bila v osnovni šoli »tršica« z veliko začetnico. »Tega ne vem. Morda pa to potrjujejo zelo dobri stiki z nekaterimi učenci. Povabijo me namreč na obletnice, srečanja in rada se odzovem. Kar ponosna sem nase, da sem pred nekaj meseci prišla s palico na enega od takšnih snidenj. Da bi počela v življenju kaj drugega kot učila, si ne znam predstavljati. Menim, da je nagrada to, da delaš in pri tem uživaš.«

Zdaj vso pozornost namenja zdravju, tistim, ki stopajo po njeni poti, pa sporoča: »Ah, ne govorim o visokih ciljih. Vsak, ki pride v gledališče, naj čim bolj uživa. Ima pa aktualna odrasla skupina zelo dobro lastnost – takoj sprejme novega člana. Tudi pogovor » na ti« je zelo dobrodošel.« Aktivna v kulturi ne bo več, pozorna spremljevalka dogajanja na tem področju pa zagotovo. »Za recitiranje sem še vedno na voljo, sicer pa vem, kdaj je treba narediti rez. Zame je napočil ta čas in sem to tudi storila,« je sklenila pogovor Lija Modrijan.