Tudi v februarju smo izpostavili tri posameznike, ki s svojim delovanjem pomembno prispevajo k razvoju in dobrobiti lokalne skupnosti. Njihova predanost povezuje ljudi, spodbuja druge ter dviguje kakovost vsakdanjega življenja. S takšnimi zgledi utrjujemo občutek pripadnosti in poudarjamo vrednost dobrih dejanj, ki soustvarjajo prijazno in solidarno okolje.
Pokrovitelj izbora je Kmetijska zadruga Šaleška dolina. 

Karl Čretnik, predan kulturnemu utripu, predvsem gledališču 

Karl Čretnik, Velenjčan, dolgoletni gledališki ustvarjalec, je ena izmed tistih osebnosti, ki so v Velenju pustile globok pečat na področju ljubiteljske kulture. Njegovo ime je že desetletja tesno povezano z velenjskim gledališčem, saj je kot igralec, režiser in organizator pomembno prispeval k razvoju gledališkega ustvarjanja v mestu. Gledališče mu ne pomeni le umetniškega izraza, temveč tudi način življenja, prostor druženja, ustvarjalnosti in medsebojnega povezovanja ljudi. Rojen Šentjurčan, je poklicni pot začel na velenjski občini, nato pa v Premogovniku, kjer je  je ostal vse do upokojitve. Čeprav je bila njegova poklicna pot povezana z zdravstvom in industrijo, je ves čas ostajal zvest gledališču, ki je postalo ena osrednjih stalnic njegovega življenja.
Leta 1963, ko je kot mladenič stopil na oder Mladinskega odra, ki je kasneje prerasel v Amatersko gledališče Velenje, danes Kulturno društvo Gledališče Velenje. Že od začetka je kazal veliko predanost in ustvarjalno energijo, zato ni bil le igralec, temveč tudi aktiven član društva, nekaj let pa je bil tudi njegov predsednik. V tem času je sodeloval pri številnih projektih, pomagal pri organizaciji gledališkega dela ter skrbel za razvoj in prepoznavnost društva.
Skozi desetletja je odigral več kot šestdeset gledaliških vlog in režiral približno petindvajset predstav. Njegova prva vloga je bila v predstavi Deseti brat, ki je bila za mladega igralca pomemben začetek dolge gledališke poti. Leta 1971 se je prvič preizkusil tudi kot režiser, ko je postavil predstavo Grozdna jagoda v soncu. S tem je začel razvijati tudi režisersko pot, ki jo je kasneje dopolnjeval z izobraževanjem na gledaliških seminarjih in s sodelovanjem z različnimi gledališkimi ustvarjalci.
Med vlogami, ki jih sam šteje med ljubše, so Romeo v Romeu in Juliji, grbavec v Dogodku v mestu Gogi, župnik v Kralju na Betajnovi, Wolfgang v Zakonu je zakon ter Bukovec v Hamletu v Spodnji Mrduši. Pri svojem delu je vedno poudarjal pomen kakovostnega repertoarja in dobrih dramskih besedil, saj je menil, da gledališče ne sme biti zgolj zabava, temveč tudi prostor razmisleka, umetniškega izraza in družbenega dialoga.
Za svoje dolgoletno delo na področju kulture je prejel več priznanj. Med najpomembnejšimi so Napotnikovo priznanje in Napotnikova nagrada, Kajuhova nagrada, Linhartova listina, ki predstavlja eno najvišjih priznanj na področju ljubiteljske gledališke dejavnosti v Sloveniji, ter Grb Mestne občine Velenje, ki je priznanje za njegov prispevek k razvoju kulturnega življenja v mestu. Karl Čretnik pa tudi po upokojitvi ostaja dejaven ustvarjalec. Še vedno nastopa na odru in sodeluje pri različnih kulturnih projektih, pri čemer ohranja energijo in zagnanost, ki sta ga spremljali skozi vsa desetletja gledališkega dela. V marcu letos je tako obeležil tudi poseben mejnik – 50 ponovitev monokomedije »Mišo frajer, Janko hajer«, ki jo je uprizoril 11. marca v Knjižnici Velenje. 

Sonja Kuhar,  kmetica, predsednica Društva podeželskih žensk Šaleške doline

Sonja Kuhar prihaja z mesta, a ljubezen do kmetijstva, narave in živali se je v njenem življenju rodila pred več kot 30 leti, ko je spoznala svojega sedanjega moža. Takrat se je odločila za korenito spremembo – iz mestnega okolja je prešla na kmetijo in se popolnoma posvetila življenju na podeželju. Skupaj z možem vodita večjo družinsko kmetijo v Ložnici pri Velenju v KS Šentilj, ki obsega okoli 40 hektarjev in 100 glav živine ter se ukvarjajo s prirejo mleka - na kmetiji imajo tudi mlekomat. Pomagata jima oba sinova – starejši Gašper, bodoči prevzemnik, in mlajši Urban, diplomirani fizioterapevt, ki kljub poklicu rad priskoči na pomoč pri vsakodnevnih opravilih. Njen delovni dan se začne že ob šestih zjutraj. »Najprej poskrbim za živino v hlevu, nato se nadaljuje v kuhinji z zajtrkom, kjer se običajno dogovorimo za dnevne naloge, potem vsak opravlja svoje delo.« 
Kot predsednica Društva podeželskih žensk Šaleške doline je že sedem let predana delu, ki ga opravlja z veseljem in ponosom. Čeprav sprva ni pričakovala, da bo prevzela to funkcijo, je danes hvaležna za priložnost, da lahko vodi društvo, ki združuje kmečke ženske z enakimi interesi, skupno vizijo in številnimi izzivi. V teh letih je spoznala veliko novih stvari, pridobila bogate izkušnje in vesela je, da lahko članice povezuje, izobražuje in spodbuja k sodelovanju. »Društvo organizira delavnice, kuharske tečaje, izobraževanja in izlete, ki članicam omogočajo, da si napolnijo baterije ter lažje usklajujejo delo na kmetiji z družinskim in socialnim življenjem. Takšna druženja so velik doprinos in motivacija za nadaljnje delo.« Posebno pozornost namenja tudi vključevanju mladih žensk in mamic, in jih ves čas spodbuja, da bi jih privabila k aktivnemu sodelovanju, saj verjame, da je prenos izkušenj in ohranjanje družinske ter lokalne tradicije ključnega pomena za prihodnost kmetijstva in skupnosti. Prihodnje leto bo zaključila svoj drugi mandat predsednice, in se s tega mesta poslovila, saj tudi statut določa, da po dveh mandatih pride čas za novo vodstvo. Želi si, da bi naslednica prinesla sveže ideje in nadaljevala delo društva, obenem pa ohranila povezovalno nit, ki so jo spletle članice skozi leta. »Kljub spremembam bom še vedno podpirala in sodelovala z društvom, saj vem, kako pomembno je, da se delo začne postopoma in s skupnimi močmi.« Poudarja tudi, da delo kmečkih žensk ni le vsakodnevna skrb za kmetijo, temveč tudi skrb za ohranjanje družinske tradicije, kulturnih vrednot in povezovanje ljudi v lokalnem okolju. »Moje poslanstvo je spodbujanje solidarnosti, znanja in sodelovanja med ženskami na podeželju, hkrati pa prenos dragocenih izkušenj na mlajše generacije. 

Peter Anželak, dolgoletni predsednik MePZ Svoboda, predan ljudem v skupnosti

Peter Anželak, doma iz Zavodenj, je eden tistih ljudi, ki s svojo energijo, predanostjo in tiho vztrajnostjo soustvarjajo kulturno življenje v lokalnem okolju. Čeprav ga mnogi poznajo predvsem kot dolgoletnega pevca in predsednika Mešanega pevskega zbora (MePZ) Svoboda, je njegova vloga v skupnosti precej širša. Je človek, ki verjame v moč sodelovanja, prostovoljstva in skupnih zgodb. Njegova pot k petju se je začela povsem preprosto – v krogu družine. Petje ob praznovanjih in srečanjih je v njem prebudilo zanimanje za glasbo, ki ga spremlja še danes. Kasneje se je pridružil cerkvenemu zboru v Zavodnjah, kjer poje še vedno, in prav tam je začutil, da je petje nekaj več kot le hobi – je način izražanja in povezovanja.
Leta 2002 se je pridružil (MePZ) Svoboda, kjer je sprva sodeloval kot pevec, kasneje pa prevzel tudi odgovorno vlogo predsednika. To funkcijo je opravljal od leta 2009 in v tem času pomembno prispeval k delovanju in razvoju. Kot pravi, ga je k temu nagovorila želja po novih izzivih in pripravljenost narediti nekaj dobrega za skupnost. Pod njegovim vodstvom je zbor ohranjal svojo prepoznavnost in povezanost, hkrati pa je vedno poudarjal, da uspeh ni nikoli delo posameznika, temveč celotne skupine – zborovodje, pevcev, članov odbora in vseh, ki stojijo za skupnim delom. Funkcijo predsednika zbora je v tem mesecu predal naslednici, še vedno pa v zboru ostaja aktiven. Poleg kulturnega udejstvovanja je bil dejaven tudi v lokalnem okolju. 
Bil je predsednik krajevne skupnosti Zavodnje, sodeloval v različnih društvih ter pomagal pri organizaciji dogodkov in akcij. Prav delo z ljudmi mu daje največ zadovoljstva, saj verjame, da lahko s skupnimi močmi ustvarjamo boljši prostor za vse. Danes sicer ni več na vodilnih funkcijah, saj želi priložnost prepustiti tudi drugim, a ostaja vpet v dogajanje. Še vedno sodeluje pri projektih, pomaga, kjer lahko, in ostaja pomemben del skupnosti. Njegovo življenje pa ni zaznamovano le s kulturo. Zaposlen je v podjetju, kjer deluje na področju razvoja, kar zahteva veliko časa in predanosti. Prav zato dobro razume, zakaj se danes vse manj ljudi vključuje v društva – tempo življenja je hitrejši, obveznosti pa vedno več. Kljub temu verjame, da je pomembno najti ravnotežje. Poleg petja želi v prihodnje več časa nameniti tudi športu in družini. Je oče sedemletne hčerke in družinski človek, ki ceni vsakdanje trenutke ter pomen skupnega časa. Petje ostaja del njegovega življenja, a ni prioriteta le glasba, temveč prostor, kjer se srečujejo ljudje, ideje in energija. Peter je dokaz, da skupnost ne gradijo le veliki projekti, temveč predvsem ljudje. Tisti, ki so pripravljeni dati del sebe za druge. In prav takšni posamezniki, ki ne silijo v ospredje, a vztrajno puščajo pomemben pečat. 
⏹