Ob Škalčanki Fani Vrabič je v Šaleški dolini v času med obema vojnama kot fotografinja delovala tudi Josipina Vidrih iz Šoštanja. Bila je portretna fotografinja, fotografirala pa je tudi dela znanega slovenskega kiparja Ivana Napotnika iz Zavodenj. To potrjujeta pismi, hranjeni v fondu ‚Karel Dobida‘ v specialni zbirki arhivskega in dokumentarnega gradiva Narodne galerije. V pismih Ivana Napotnika dr. Karlu Dobidi, datiranih z 9. 4. 1929 in 17. 5. 1930, Napotnik omenja fotografinjo ‚Widrih‘, ki ji je dal narediti fotografijo/-e nekaterih svojih del; kaj je dal fotografirati leta 1929, ni navedeno, v pismu iz leta 1930 pa omenja ‚dve portalni plastiki‘.
Družina Vidrih
Josipina Ivanka Vidrih se je rodila 8. januarja 1902 v Šoštanju očetu Janezu Vidrihu, urarju in hišnemu posestniku, in njegovi drugi ženi Josipini, rojeni Baj(e)c. Slabo leto kasneje se je rodil še Josipinin brat, ki so ga krstili na ime Ivan Nep.(omuk) Marko. Tako oče kot mati Vidrihove sta prihajala iz Ljubljane oz. njene okolice. Oče Janez (Johann) se je maja 1849 rodil na Hribu v vrhniški župniji kot nezakonski sin Marije Vidri(c)h, mati Josipina (Josepha) Bajc pa je bila rojena marca 1860 v Ljubljani pazniku Markusu Bajcu in Heleni Zdešar. Janez Vidrih in njegova druga žena sta se poročila 25. novembra 1900 v Ljubljani. Ženin je bil star 51 let, nevesta, ‚bivša hišna‘, pa 40. Za Janeza Vidriha, ki je tedaj že živel v Šoštanju, je bil to drugi zakon. Prva žena Marija Ri(c)her je 8. maja 1900 umrla v Šoštanju, stara 43 let.
Čas in razlog prihoda Johanna Vidriha v Šoštanj nam nista poznana, je pa družina tu živela že pred letom 1880, ko je v krstni knjigi zabeleženo rojstvo sina Johanna. Johannu je v naslednjih letih sledilo še več otrok, od katerih jih je kar nekaj umrlo že v najzgodnejših otroških letih, trije, med njimi tudi zgoraj omenjeni Johann, ob epidemiji črnih koz, zaradi katere je v prvi polovici leta 1890 umrlo več šoštanjskih otrok. V krstni knjigi se Johann Vidrih navaja kot urar, družina pa je imela, če sklepamo po fotografijah, ki jih hranimo v muzeju, tudi fotografski atelje. In prav v njegovem poslovnem delovanju vidimo glavni razlog njegovega prihoda v Šoštanj; mali štajerski trg mu je verjetno nudil manj konkurenčno in s tem po drugi strani bolj perspektivno delovno okolje.
Šoštanjski fotografi
Fotografije iz muzejske fototeke, ki jih pripisujemo družini Vidrih, postavljamo v čas pred in po prvi svetovni vojni. Tako sklepamo, da se je s fotografijo, čeprav v dokumentih kot ‚fotografinja‘ najdemo zabeleženo le Josipino Vidrih, v daljšem časovnem obdobju ukvarjalo več članov družine. V času pred prvo svetovno vojno najverjetneje oče Johann (Ivan, Josip?), ki je bil ob koncu prve svetovne vojne star skoraj 70 let, nato pa hči Josipina Ivanka in verjetno tudi brat Ivan Marko. Domnevo potrjuje tudi zapis v Trgovskem in obrtniškem kažipotu po slovenskem Štajerskem iz leta 1905, kjer se za Šoštanj kot fotograf navaja Josip Vidrih ter kot urar Ivan Vidrih, enako je v enem izmed seznamov fotografskih mojstrov in pomočnikov, v katerem je kot portretna fotografinja zabeležena le Josipina, ki se je fotografski zadrugi pridružila 10. aprila 1923, mogoče zaslediti podatek, da jim je bila koncesija podeljena leta 1908. Da so Vidrihovi imeli v Šoštanju ne le urarsko, temveč tudi fotografsko obrt, pa piše v svojih spominih na življenje v Šoštanju med obema svetovnima vojnama tudi Maks Dvornik.
Literatura:
Maks Dvornik, Moji spomini na življenje v Šoštanju med obema svetovnima vojnama, v: List, Leto VIII, št. 7/8, 15. 8. 2002, str. 32; Trgovski in obrtniški kažipot po slovenskem Štajerskem, Celje: Občeslovensko obrtno društvo, 1905, str. 362.
Viri: Krstna knjiga Šoštanj 1897–1911; Mrliška knjiga Šoštanj 1878–1905; Nadškofijski arhiv Ljubljana: Krstna knjiga Vrhnika 1847–1869, Krstna knjiga Ljubljana – sv. Jakob 1856–1866, Poročna knjiga Ljubljana – Marijino Oznanjenje 1898–1904. Informacije o pismih Ivana Napotnika je posredoval Primož Lampič iz MAO oziroma dr. Mojca Jenko iz Narodne galerije, informacije o vpisu Josipine Vidrih na seznam fotografskih mojstrov in pomočnikov, ki ga hranijo v ZAL, pa Miha Špiček iz SEM.
