Božični čas je v slovenskem prostoru že stoletja prepleten s simboli, običaji in podobami, ki so se skozi zgodovino spreminjali, a hkrati ohranjali svoje temeljno sporočilo. O pomenu jaslic, voščilnic in prazničnih navad ter o tem, kako jih doživljamo danes, smo se pogovarjali z etnologinjo in kulturno antropologinjo ter direktorico Muzeja Velenje Tanjo Verboten.

Od cerkva do domačih hiš

Jaslice sodijo med najbolj prepoznavne božične simbole, vendar sprva niso bile del domačega okolja. Prve jaslice na Slovenskem so leta 1644 postavili jezuiti v Ljubljani, šele pozneje so se postopoma preselile v domove, predvsem na podeželje. Z njimi se je spreminjala tudi njihova podoba – od preprostih papirnatih jaslic, ki so bile cenovno dostopne in razširjene, do lesenih, pogosto ročno izdelanih, ki so se prenašale iz roda v rod.
Posebnost slovenskih jaslic je njihova umeščenost v domače okolje. Namesto svetopisemske pokrajine so ljudje vanje vključevali motive, ki so jih poznali: gozdove, griče, hribe, mah, domače hleve in figure v lokalnih oblačilih. Prizor je vedno osredotočen na jasli, na Jezusa, Marijo in Jožefa, vsi ostali liki pa so simbolno usmerjeni proti temu središču. Takšne jaslice delujejo umirjeno, intimno in zbrano, kar odraža tudi način praznovanja v preteklosti.

Češke jaslice kot odprti praznični svet

Drugačno, bolj razgibano podobo ponujajo češke jaslice, zlasti tiste iz mesta Třešť, ki jih je bilo mogoče spoznati tudi na razstavi v Muzeju Velenje. Čeprav so bile sprva prav tako papirnate, so se sčasoma razvile v velike, pogosto lesene in mehanične postavitve. Posebnost tega kraja je, da prebivalci v božičnem času odprejo svoje domove obiskovalcem in razstavijo jaslice, na katerih se premikajo figure, teče voda in so upodobljeni lokalni kraji. Gre za živahen, skoraj pripovedni prikaz božičnega časa.

Ko jaslice oživijo

Poleg klasičnih jaslic se danes pojavljajo tudi žive jaslice. Takšne predstavitve so redkejše, a močno nagovorijo obiskovalce, zlasti otroke. V Muzeju Velenje so jih v preteklosti pripravili tudi na grajskem dvorišču, pri čemer so sodelovali zaposleni in ustvarili posebno praznično doživetje. Zasijale bodo tudi v Vinski Gori in v okviru 11. Božičnega Vojnika.

Pomembno vlogo pri ohranjanju praznične dediščine imajo otroci

V Muzeju Velenje že več kot dvajset let poteka natečaj Praznična voščilnica, v katerega so vključeni vrtci in šole Šaleške doline. Vsako leto je izbrana nova tema, letos povezana z razstavo razglednic Maksima Gasparija. Otroci so skozi risbe in barve upodabljali zimske radosti, božične običaje in prizore iz preteklosti ter dokazali, da tradicija še vedno živi skozi ustvarjalnost mlajših generacij.
Ob odprtju razstave voščilnic pomagajo tudi pri okraševanju okolice Velenjskega gradu, nato pa si ogledajo jaslice v grajski kapeli. Njihovi odzivi so različni, saj prihajajo iz raznolikih kulturnih in verskih okolij. Prav zato sta razlaga in pogovor o običajih pomembna priložnost za razumevanje razlik, iskanje skupnih točk in spodbujanje spoštljivega dialoga.

Voščilnice – osebno sporočilo v hitrem tempu življenja

Čeprav se zdi, da so ročno napisane voščilnice v času digitalnih sporočil postale redkost, se praksa osebnega voščila vrača. Vedno več ljudi si vzame čas za ročno izdelane ali zapisane voščilnice, saj te nosijo posebno sporočilo bližine in pozornosti. Razstava Gasparijevih razglednic, ki jih je zbral Velenjčan Marjan Marinšek in so danes del zbirke Slovenskega etnografskega muzeja, razkriva bogastvo motivov in pomen osebnega voščila v preteklosti.

Na božič častimo dom in povezanost

Božič je bil nekoč predvsem družinski praznik, zaznamovan s pripravami, čiščenjem doma, peko božičnega kruha – poprtnika – ter številnimi verovanji in obredi, povezanimi z zimskim sončnim obratom. Praznični čas je prinašal upanje, svetlobo in občutek skupnosti v najtemnejšem delu leta. Čeprav so se običaji skozi čas spremenili in je praznovanje danes pogosto hitrejše in bolj potrošniško, ostaja bistvo enako.
Božični čas nas še vedno vabi k umiritvi, hvaležnosti in drobnim gestam pozornosti – k nasmehu, prijazni besedi ali iskrenemu voščilu.