Pevka Alya svojo glasbeno zgodbo piše že 25 let. Občinstvo jo pozna po pesmih, kot so Fluid, A veš, Brazil, Dobro jutro, življenje in Spet zaljubljena. Letos praznuje poseben jubilej – četrt stoletja ustvarjanja. Z nasmejano Mozirčanko sva se pogovarjali o njenih začetkih, vzponih in preizkušnjah, pa tudi o tem, kako danes gleda na glasbeno industrijo, ljubezen in življenje.

Najprej čestitke ob 25-letnici vaše glasbene poti. Kako se počutite ob tem jubileju?

»Hvala! Občutki so res posebni. Na eni strani se zdi, da je minilo neverjetno hitro, na drugi pa se zavem, koliko stvari sem doživela. Ko pogledam nazaj, vidim celo pot – od majhne deklice, ki je sanjala o glasbi, do ženske, ki danes stoji na odru, piše svoje zgodbe in jih deli z ljudmi. Zame je ta jubilej predvsem priložnost za hvaležnost.«

Se spomnite trenutka, ko ste prvič začutili, da bo glasba vaša življenjska pot?

»Ja, zelo dobro. Stara sem bila pet let, ko sem posnela svojo prvo reklamo za takratno Jugoslavijo. Ko sem se videla na televiziji, sem začutila tisto iskrico, ki je v meni ostala za vedno. Že takrat sem vedela, da bo umetnost – petje, nastopanje – nekaj, brez česar ne bom mogla.«

Kakšni so bili vaši glasbeni začetki?

»Začela sem z nastopi na manjših odrih, kmalu pa sem se lotila tudi snemanj. Kot najstnica sem že resno razmišljala o tem, da bi bila glasba moj poklic. To pa ni bilo vedno lahko. Poleg podpore družine sem namreč občutila tudi veliko pritiska in nerazumevanja iz okolja. Marsikateri vrstnik ni razumel moje predanosti, slišala sem precej negativnih besed. Za otroka je to težko, a sem se odločila, da tega ne bom vzela kot oviro, ampak kot lekcijo.«

Kako ste se kot mlado dekle spopadali s takšnimi pritiski?

»Bila sem zelo občutljiva, pogosto prizadeta, a sem vsa ta čustva usmerila v glasbo. Veliko sem pela, nastopala, tudi snemala. To mi je pomagalo, da sem ostala zvesta sebi. Danes to izkušnjo nosim s seboj, ko poučujem mlajše generacije v svoji glasbeni šoli. Otrokom želim dati vse, česar sama nisem imela – varno okolje, podporo in priložnost, da razvijajo svoj talent.«

V vaši karieri je bilo veliko mejnikov. Katerega bi izpostavili kot najpomembnejšega?

»Več jih je. Pesem Fluid je bila zame velika prelomnica – z njo sem nastopila na Emi in prvič doživela večjo prepoznavnost. Veliko mi pomeni tudi skladba A veš, ki mi jo je napisal Jan Plestenjak. Najprej nisem bila prepričana, ali je zame, a se je izkazalo, da je postala eden mojih največjih hitov. Potem je tu še Brazil, ki je do danes nepogrešljiva na koncertih – ljudje jo vedno želijo slišati. Seveda pa moram omeniti tudi Dobro jutro, življenje in Spet zaljubljena, ki imata posebno mesto pri občinstvu in pri meni.«

Letos ste predstavili novo skladbo Če, ki je precej osebna, kajne?

»To je res zelo osebna pesem. Govori o vseh »kaj pa, če« trenutkih, ki jih imamo v življenju – o obžalovanjih, pa tudi o lepih stvareh. Pesem me vedno gane, ker v njej prepoznam svojo pot. Ko jo pojem, podoživim marsikateri trenutek, ki me je oblikoval. Hvaležna sem za vse odločitve, ki sem jih sprejela, saj sem zaradi njih danes to, kar sem.«

Ste kdaj pomislili, da bi glasbeno pot opustili?

»Seveda. Dvakrat sem doživela izgorelost, kar je bilo izjemno težko. Takrat se res vprašaš, ali lahko vztrajaš. A ob vsaki taki misli sem začutila, da bi me, če bi glasbo opustila, to samo bolelo. To je del mene, tega ne morem izbrisati. Sem pa zaradi teh izkušenj postala drugačna – bolj pozorna nase, bolj umirjena. Danes vem, kako pomembno je, da si vzamem čas za počitek, da meditiram, da skrbim za zdravje.«

Kaj vam pomeni vaša šola petja in delo z mladimi?

»Ogromno. To je nekaj, kar me izpolnjuje enako kot nastopanje. Ko vidim mlade, ki pridejo k meni s strastjo, ki jo sama tako dobro poznam, jim želim dati vso podporo. Želim ustvariti okolje, v katerem lahko raziskujejo, se učijo, nastopajo, snemajo. Želim jim prihraniti tiste negativne izkušnje, ki sem jih doživela sama. To delo me bogati, ker jim lahko predam, kar sem se naučila na svoji poti.«

Ste kdaj razmišljali, da bi ustvarjali tudi v tujini? Nekaj pesmi ste posneli v angleščini.

»Ja, seveda, to me od nekdaj zanima. Posnela sem nekaj pesmi v angleščini, med drugim Fluid in Brazil. Glasba je univerzalen jezik in rada bi, da pride tudi do ljudi izvennaših meja. A hkrati sem zelo navezana na slovenski jezik in poslušalce doma – tu sem zrasla, tukaj me ljudje poznajo po srcu, ne le po glasbi.«

Velikokrat ste poudarili pomen samostojnosti v glasbi. Kako vam je to uspevalo?

»Treba je verjeti vase tudi, ko ne verjame nihče drug. Ko sem začela, ni bilo enostavno – ni bilo družbenih omrežij, vse si moral graditi počasi. Naučila sem se discipline, odgovornosti in tega, da si sam svoj največji zaveznik. Danes sem ponosna, da sem ohranila svojo avtentičnost, da sem šla skozi vse faze brez bližnjic.«

Vaše pesmi so pogosto zelo čustvene, pišete tudi sami. Kaj vas navdihuje?

»Življenje samo. Vsaka izkušnja, vsak padec, vsaka zmaga. Pišem o tem, kar čutim – o ljubezni, hvaležnosti, pogumu, dvomih. Včasih pesem nastane iz enega stavka, ki mi pride na misel med vožnjo, včasih iz pogovora z nekom, ki mi je blizu. Glasba je zame terapija, način, da predelam čustva in jih spremenim v nekaj lepega.«

25 let je kariere je lepa doba. Kaj vam pomeni stik z občinstvom in tisti trenutek, ko stojite na odru?

»To je najlepši del. Ko pojem, imam občutek, da z vsakim človekom v dvorani diham isto energijo. Takrat se vse poveže – besede, glasba, čustva. Ni lepšega, kot ko vidiš, da nekdo ob tvoji pesmi joka, se smeje ali poje s tabo. Takrat vem, da sem naredila nekaj, kar ima smisel.«

Glasbena industrija se je v 25 letih močno spremenila. Kako na to gledate danes, ko že imate izkušnje?

»Danes je vse hitrejše, bolj instantno. Včasih je pesem živela več let, danes imaš dva tedna časa, da jo ljudje sprejmejo. Je pa tudi dobra plat – tehnologija nam omogoča, da smo bolj samostojni, da se lahko s poslušalci povežemo neposredno. Kljub vsem spremembam verjamem, da na koncu šteje isto kot vedno – iskrenost.«

Kdaj se počutite najbolj svobodno – na odru, v studiu ali doma?

»Na odru. Tam sem jaz, brez filtrov, brez vlog. V studiu sem osredotočena, doma sem bolj umirjena, na odru pa – svobodna. Tam čutim, da lahko izrazim vse, kar nosim v sebi, in da me ljudje začutijo natanko takšno, kot sem.«

Vaši nastopi so vedno energični in vizualno dovršeni. Koliko časa posvetite pripravam, koreografiji?

»Zelo veliko. Sem perfekcionistka, rada imam, da vse teče – od glasu do gibanja. Glasba zame ni samo zvok, je celota: energija, barve, luči, gib, zgodba. Velikokrat sama sodelujem pri idejah za scenografijo ali kostume, ker želim, da koncert odraža mojo osebnost.«

Kaj pa zasebnost? Kako jo usklajujete z javnim življenjem?

»Zasebnost mi ogromno pomeni. Dolgo sem potrebovala, da sem našla ravnotežje med javnim in zasebnim. Ne delim vsega, ker verjamem, da mora vsak človek imeti svoj mir, svoje kotičke, v katerih ni kamer. Danes se trudim, da imam čas zase, za družino, za naravo. To me polni, da potem lahko dajem naprej.«

Kako gledate na ljubezen? Zasebno in v glasbi?

»Ljubezen je osnova vsega. Če delaš brez ljubezni, to ljudje začutijo. Ljubezen do glasbe, do življenja, do sebe … To je gorivo, ki te žene naprej. Včasih je bila zame ljubezen romantična, danes jo vidim širše – kot spoštovanje, toplino, iskrenost do ljudi in sveta.«

Če se ozrete nazaj – kaj bi svetovali mladi Alyi?

»Rekla bi ji: »Bodi pogumna in potrpežljiva. Ne jemlji vsake kritike k srcu. Zaupaj vase, ker boš zmogla.« Mislim, da bi mi to prihranilo marsikatero nepotrebno bolečino. Hkrati vem, da me je vse, kar sem doživela, oblikovalo v to, kar sem danes.«

Razmišljate o prihodnosti? Česa si želite?

»Želim si veliko koncertov, predvsem takšnih, na katerih se lahko res povežem z občinstvom. Najraje imam dvoranske koncerte, ker tam nastane posebna energija. Seveda pa se veselim tudi manjših dogodkov, kjer sem bližje ljudem. Poleg tega želim še naprej razvijati glasbeno šolo in prenašati ljubezen do glasbe na nove generacije.«

Če bi morali svojo 25-letno pot opisati z enim stavkom …

»Rekla bi: Pot iz srca. Bilo je veliko padcev, ogromno lepih trenutkov, neprecenljivih ljudi in lekcij. In če bi začela znova, bi šla isto pot – ker me je vsaka stopnica pripeljala tja, kjer sem danes.«