Desetletje po zaprtju Termoelektrarna Trbovlje stoji kot industrijski spomenik preteklosti. Njen 360 metrov visok dimnik, najvišji v Evropi, še vedno dominira nad trboveljskimi soseskami in spominja na čas, ko je slovensko energetiko poganjal premog.

Zgodba proizvodnje elektrike v Trbovljah se je začela že leta 1915, ko so ob Savi odprli prvo elektrarno. Termoelektrarna Trbovlje II (TET), ki jo poznamo danes, je obratovala med letoma 1968 in 2014. Finančne težave Holdinga Slovenske elektrarne, povezane z dragim projektom TEŠ 6, so pripomogle k njenemu zaprtju. Načrti za plinsko enoto se nikoli niso uresničili, rudnik Trbovlje Hrastnik (RTH) pa so že pred tem postopno zapirali.

Novembra sem se s fotoaparatom odpravil raziskat TET. V Ljubljani je bila, kot po navadi, gosta megla, kar me je zelo skrbelo, saj sem bil prepričan, da bo elektrarna zavita v meglo in fotografije neuporabne. Na veliko srečo je v ozki soteski sijalo sonce.

Že od daleč je dimnik jemal sapo, a šele ko sem stal pod njim, sem začutil pravo mero tega velikana. Danes je v njem najvišja umetna plezalna stena na svetu, sam pa sem se odpravil v notranjost, saj me je ob pogledu na steno dimnika počasi že mučila vrtoglavica.

V zapuščeni nadzorni sobi pri dimniku, kjer so nadzorovali pretok pepela in pare iz kotla v dimnik, me je pričakala časovna kapsula: na oglasni deski še vedno visijo dokumenti, račun za malico in zbledeli posterji deklet. Na mizi prah, računalniki in papirji, ki so ostali tam, kjer so jih zadnjič pustili. Nekatere nadzorne plošče celo še utripajo.

V elektrarno sem vstopil skozi ogromno odprtino v steni. Tam, kjer so nekoč tekle cevi, je zdaj praznina. Kotel, v katerem so kurili premog, je razrezan in odprt kot maketa iz učbenika. Pogled v srce elektrarne je nenavaden, skozi labirint cevi, zvite in razrezane kovine pa je težko razbrati, kaj je stalo kje in zakaj. Povsod so cevi, ventili, razdejanje. Občutek je skoraj apokaliptičen.

Po železnih stopnicah, prekritih s pepelom in tako debelim slojem azbesta, da sem imel občutek, kot da hodim po vzmetnicah, sem se povzpel na vrh stavbe. Drugi del objekta je bolje ohranjen: v omaricah še visijo osebni predmeti delavcev, generator s turbino je videti skoraj nedotaknjen, kot da bi se ustavil le pred tednom dni. Žal mi je, da je bila kontrolna soba zaklenjena, tako da sem jo lahko opazoval le skozi okno. V kontrolni sobi vladata tema in samota, ko pa sem jo opazoval, sem se za trenutek počutil, kot da opazujem kontrolno sobo v Černobilu. Med kontrolno sobo in glavnim delom stavbe je stopnišče, ki bi ga lahko postavili v katerikoli jugoslovanski blok ali upravno stavbo. Železna ograja in stopnice iz teraca, rumene stene in velika okna.

Na koncu sem se odpravil proti separaciji, kjer so nekoč ločevali premog od jalovine, a tam me je prestregel divji oven, in ker ga nisem želel spoznati od blizu, sem se raje obrnil in vrnil do elektrarne. Fotografiral sem še okolico.

TET je ena najzanimivejših stavb, kar sem jih obiskal. Ni le zapuščena industrijska ruševina, ampak tih opomnik na obdobje, ki se neizbežno izteka, na čas, ko je svet poganjal premog. Med praznimi hodniki in halami sem se nehote spraševal: Kakšna prihodnost čaka TEŠ?

Menim, da je stavba pomemben del naše industrijske in arhitekturne dediščine in da bi jo bilo treba ohraniti, mogoče celo pretvoriti v muzej ali za kakšen drug namen, razumem pa tudi, da bi bil to velik finančni zalogaj, projekt pa zelo zahteven, saj je zaradi stanja stavbe potrebna razsežna obnova. Trenutno ostaja prihodnost TET negotova.