Dian v eMCe placu opravlja številne naloge – med najvidnejšimi je vloga vodje šanka. Poleg tega je desna roka direktorja, organizator različnih turnirjev, tuja pa mu niso niti različna tehnična dela. Zdi se mi, kot da je tu od nekdaj. Eden najbolj prepoznavnih eMCe fac te generacije. 
Topel, prijazen, a odločen človek, fant z zanimivo zgodbo, ki se v naši državi, v našem mestu, začne šele s sedmim razredom …
Počakam ga na terasi v eMCe placu. Ko ga zagledam, ima polne roke, nekaj nosi, pospravlja, rihta … Klasični Dian. 

Kako si pa ti sploh pristal v eMCeju, najbolj alternativnem klubu v mestu?

»Haha, ful random. Dal sem odpoved v neki piceriji, kjer sem bil dostavljavec, in prišel sem s kolegom na kavo. Prisede Ana (nekdanja vodja šank ekipe, op. a.), ji povem, kaj se je zgodilo, in da rabim šiht. Me pogleda, vstane, pride čez tri minute nazaj in reče, naj si zrihtam napotnico. Jo začudeno gledam, ona pa: »Ja, zdaj delaš tu!« Imel nisem absolutno nobenih izkušenj v strežbi, še pladnja nisem znal nositi. Kar v roki sem nosil pijačo na začetku, da ja ne bi kaj razlil. Moj prvi delovni dan je bil koncert Magnifica na Titovki, in to je bilo res noro.
Za tem pa sem zares začel v eMCeju in strah me je bilo kuhanja kave, druga naročila že zrihtaš, zmešaš drink, poračunaš. Prve kave so bile pa res ful v bedu. Gostje so se na začetku kar malo bunili, a so čez čas videli, da se trudim, da bo nekaj iz tega, in so bili bolj prizanesljivi.«

Glede na to, da nisi bil redni obiskovalec, se ti je zdel ta prostor kdaj čuden? 

»Ja, na prvo žogo recimo to, ko sem videl te umetniške maske po stebrih v dvorani, ziher se jih spomniš … Jaz sem se res vprašal, kam sem to prišel. Bil sem navajen na lepe lokale, drugače urejene. Pa moraš vedeti, da nisem redno hodil sem, moja družba ni zahajala v eMCe plac. Še danes ne. Prišel je kak dan, ko smo prišli spit kavo, enkrat na par mesecev, recimo.«
Če bi ti takrat kdo reku, da boš nekoč vodja šanka …
»Eh, nisem si sploh predstavljal, da je to možno. Šef Žiga je to videl v meni. En dan je pristopil ves resen. Jaz že mislim sam pri sebi, jao, kaj sem naredil? On me pa vpraša, če bi prevzel vlogo vodje. Malo sem se ustrašil, nisem delal tu niti pol leta … Ponudil mi je 1 € več na uro, haha. In potem sem pristal.«

Kakšen vodja misliš, da si?

»Jaz sem svojo ekipo najprej navadil, da ločimo delo od družbe oziroma druženja. Povedal sem jim, da je moja naloga, da jih vodim. Kadar Žige ni, sem jaz tisti, ki usklajujem in rešujem stvari. Moj način dela je, da naredimo kar, moramo, da zrihtamo, kot mora biti, ko delamo, delamo, tu ni zajebancije. Ko je pa konec, pa pospravimo, pa se skupaj usedemo pa se družimo, magari do jutra.«

Tvoje delo je predvsem delo z ljudmi. Ne samo znotraj ekipe, predvsem ciljam na goste. Če se malo pošalim – v mestu imajo neki renome. Kako pa jih vidiš ti?

»Ja, to je včasih najtežje pri tem delu. Odnosi z ljudmi. Ker nas kdaj dobesedno izčrpajo. Včasih delaš cel dan, sfuraš neki zahteven dogodek in na koncu pridejo že fejst pijani gostje in veš, kaki so eni … To je iskreno kar naporno.
Ampak za redne obiskovalce eMCeja pa res misim, da nobeden ni slab človek, v vsakem najdem nekaj dobrega. Največja težava je mogoče, da so preveč pogrupirani. Jaz vidim eMCe kot lokacijo, kjer tudi pomagamo in izobražujemo ljudi, tudi te malo drugačne. Pridejo sem in ene povlečemo zraven v strežbo, eni izberejo svoje aktivnosti, nekako so del tega. Tiste res sporne pač lepo odslovimo, če ne pomaga, gremo s postopki naprej.«

eMCe je v našem okolju neka specifika. 

»Jaz na eMCe ne gledam kot na lokal. To je plac za druženje. Ko grem od doma, mi ni treba nikomur napisati, ej, kje si, kaj delaš? Pridem sem in vedno se bo našel nekdo, s komer se lahko usedem, spijem kavo. To je čar eMCja. Domače je tu, vsi smo si domači. Manjša skupnost.«
In v vsaki skupnosti, kot v familiji, pride do konfliktov …
»Pride do konfliktov, itak, med nami, med strankami, med kelnerji in strankami. Kadar pride do česa in ni Žiga, pridejo meni povedat, in se potem odločim, kako reagirati. Vedno k človeku vljudno pristopim, razložim, zakaj neko vedenje ni v redu, in v 90 % se stvari zrihtajo. Verjamem v to, da če si ti spoštljiv, bodo tudi ljudje večinoma spoštljivi. So pa pač izjeme, kot sem že omenil, tam pa rešujemo po zakonski poti.«

V zadnjem času se v delovanje vključuješ tudi programsko, med drugim pišeš razpise.

»Razpisi so recimo nekaj, kar mi je kar težko. Samo ko mi Žiga reče, da rabi pomoč, mu z veseljem pomagam, ker me je vsega, kar znam, naučil on. Skozi ful različnih procesov me je pripeljal do te mere, da lahko delam marsikaj že samostojno. Takšne izkušnje ne moreš dobiti na internetu, mora te imeti nekdo čez in ti predati znanje, to je res dobra stvar. Nikoli ne veš, kje naprej v lajfu ti lahko to koristi.«

Udeležil si se nekaj projektov v tujini, med drugim tudi študijskega obiska na Finskem. Kakšna izkušnja pa je bila to?

»Na začetku sem bil kot en majhen otrok, ki ga je nekdo vzel zraven, haha. Kar tiho sem bil pa samo poslušal. Na Finskem smo videli, kako drugi delajo na mladinski sceni, kako rešujejo težave. In to iste, kot jih mamo mi, ampak z drugimi pristopi. Mi pa lahko ful naših izkušenj podelimo, to se mi zdi ful fajn. Pa lepo je videti svet.«

Več v tiskani verziji Našega časa