Duhovnik, verski referent 14. divizije in aktivist Osvobodilne fronte Jože Lampret se je rodil 19. januarja 1903 v Šoštanju. V letih 1917–1924, ko je obiskoval celjsko gimnazijo, se je seznanil s socialnimi in političnimi idejami marksizma in krščanskega socializma. Študiral je na Teološki fakulteti v Mariboru, kjer je organiziral in vodil marksistični krožek.
13. julija 1930 je prejel mašniško posvečenje. Kot duhovnik je deloval po župnijah lavantinske škofije, kjer je organiziral viničarje in delavce v strokovnih in prosvetnih društvih, študiral izkoriščanje proletariata in objavljal svoja opažanja v časopisih. V praksi je sledil nauku o pravičnejšem svetu, kot je sam razumel socializem in evangelij. Namesto da bi od svojih faranov pobiral cerkvene dajatve, jim je pomagal ustanavljati zadruge. Zastonj je opravljal maše, pogrebe in krste.

Kaj hočemo

Leta 1939 se je podpisal pod ilegalni razpis Zveze delovnega ljudstva »Kaj hočemo«, v katerem so podpisniki zahtevali tudi razlastitev cerkvenih veleposesti. Oblast ga je z drugimi podpisniki vred zaprla, cerkvena pa po izpustu iz zapora 4. januarja 1940 izgnala iz Dravske banovine. Zaradi njegovega delovanja so ga pred izgonom v desetih letih kar štirikrat premestili.
Od leta 1940 je bil v izgnanstvu v Senjsko-modruški škofiji. Po začetku vojne se je povezal z ilegalnim narodnoosvobodilnim gibanjem in se z delegacijo slovenskih partizanov leta 1943 vrnil v Slovenijo. Postal je član SNOS, 13. septembra 1943 pa je bil imenovan za verskega referenta 14. divizije.
Na pohod 14. divizije na Štajersko je odšel skupaj s kulturniško skupino, ki jo je vodil njegov sokrajan Karel Destovnik – Kajuh. Sodeloval je na partizanskih mitingih in se udeležil številnih shodov po vaseh in borbenih enotah. Sodeloval je tudi pri vdaji nemškega generala Löhra v štabu 4. operativne cone v Topolšici, kjer je prevajal razgovore za partizansko stran.

Kazen – izobčenje iz cerkve

Z dejanji, s katerimi je med verniki v najtežjih časih vojne ponesel slovensko besedo in slovensko pesem v cerkve, si je prislužil cerkveno kazen. Že leta 1944 mu je ljubljanski škof Rozman izrekel suspenz, ker je brez njegovega dovoljenja maševal na področju, ki je bilo pod njegovo cerkveno oblastjo. Ob koncu vojne si je Lampret prizadeval za preklic kazni, ker pa se ni hotel odpovedati svojemu političnemu delovanju, je kazen obveljala. Ni smel več pridigati in podeljevati zakramentov, dovoljeno pa mu je bilo maševanje.
Ker so bila njegova prizadevanja za izbris kazni neuspešna, je delal na številnih drugih področjih. Imenovan je bil za sodnika pri Sodišču slovenske narodne časti, bil je univerzitetni profesor na Teološki fakulteti, delegat GO RKS in član GO SZDL Slovenje ter republiški in zvezni poslanec.
Njegovo glavno delo pa je bilo posvečeno Komisiji za verska vprašanja, katere sekretar je bil v letih 1947–1953. Zaradi delovanja v verski komisiji in Cirilmetodijskemu društvu katoliških duhovnikov, katerega pobudnik in soustanovitelj je bil, ga je doletela še ostrejša kazen – izobčenje iz cerkve. 16 let se je upiral spokoritvi, vendar je na koncu le pristal nanjo. Ponovno popolno posvetitev je dosegel decembra 1966 in smel spet opravljati maše. 23. maja 1969 je umrl na svojem domu v Ljubljani.
Na Trgu Jožeta Lampreta v Šoštanju na ploščadi pred vhodom v šoštanjski kulturni dom stoji v spomin Jožetu Lampretu doprsni kip, na njegovi rojstni hiši pa je vzidana spominska plošča.

Povzeto po:
• Špegel, Pina: Spominska obeležja NOB v občini Šoštanj. Šoštanj: Muzej Velenje, Muzej usnjarstva na Slovenskem, 2021.• Partizanski duhovnik Jože Lampret 1903-1969 https://www.knjiznica-velenje.si/app/uploads/2023/01/Neznane-osebnosti-iz-porecja-Pake-Joze-Lampret.pdf