Srednjeveški gradovi so kot utrjena prebivališča fevdalnih gospodov predstavljala sedež posesti, katere dohodki so omogočali njegov fizični obstoj. Bili so pravno-upravne in deloma tudi sodne instance za določena zemljiška območja. V prvi vrsti so bile to utrdbe, postavljene na naravno ali tudi umetno zavarovanih in težko dostopnih strateških lokacijah, ki so omogočala zaščito, pri čemer je bila varna lega pomembnejša od udobnega bivanja. Zidani iz kamna in obdani z masivnimi obzidji, s stolpi, z jarki in dvižnimi mostovi so predstavljali tudi simbol moči ter statusa posameznega zemljiškega gospoda.
Tudi Velenjski grad, ki danes sicer kaže podobo renesančnega dvorca iz 16. stoletja, je v svoji osnovi srednjeveški in je eden bolje ohranjenih gradov na Slovenskem. Stoji namreč na sorazmerno lahko dostopnem griču, zato ga potem, ko je izzvenel njegov vojaško-obrambni pomen, njegovi takratni lastniki niso opustili, kakor se je zgodilo s številnimi drugimi gradovi, katerih lastniki so postavili udobnejše rezidence na lažje dostopnih mestih.
Prezidave in dozidave
Nastal je sredi 13. stoletja, nakar so prvotno grajsko zasnovo, ki je najverjetneje obsegala obzidano dvorišče s stanovanjskim delom – palacijem na jugu, vodnjakom oziroma cisterno ter manjšim obrambnim stolpom – bergfridom na severozahodnem delu, skozi čas številni lastniki do- in pregrajevali. V 14. stoletju so ga ob dozidavah dodatno utrdili z mogočnim okroglim obrambnim stolpom na jugozahodnem delu grajskega jedra ter obdali z obzidjem, ki so mu v 16. stoletju dodali še stolpe in polstolpe. O obrambni vlogi okroglega jugozahodnega stolpa, ki ga zdaj krasi balkon, danes pričajo le še več kot dva metra debeli zidovi, nekoč pa je varoval prehod preko grajskega jarka, ki je ščitil grad na najlažje dostopnem delu na južni strani. Kastelolog Otto Piper ga celo smatra za najstarejši del gradu, ki naj bi prvotno stal samostojno.
Tudi od obeh polstolpov, ki sta bila dozidana v 16. stoletju, ko je grad v več fazah dobil izgled renesančnega dvorca, sta se do danes ohranili le dve izboklini v grajskem obzidju; manjša in ožja, široka tako kot obzidje, ki je na zahodni strani široko dobrega pol metra, ter večja in širša na severni strani, kjer debelina obzidja znaša približno en meter. Služila sta topovski posadki ter strelcem s težkimi puškami, ki so streljali na daljavo, obenem pa omogočala tudi učinkovit nadzor obzidja na njunih bočnih straneh. Navadno je vrh takega obzidja potekal pokrit lesen hodnik, s katerega so branilci streljali z loki in s samostreli ali metali skale, zlivali vrelo olje in smolo, in hkrati imeli kontrolo nad prišleki na njihovi poti do palacija. Nasprotno pa so se vse do danes ohranili vsi trije istočasno zgrajeni obrambni stolpi, med katerimi po svoji mogočnosti izstopa jugovzhodni stol – rondela, ki ima tik pod vrhom še vedno zelo dobro ohranjen obrambni venec izlivnic in strelnic.
O dvižnem mestu ni sledu
In če so se na eni strani ohranila tudi mogočna vhodna vrata, tako na zunanje grajsko dvorišče, ki sicer niso prvotna, kot v grajsko jedro, in je na južni strani s prehodom preko mostovža še mogoče zaslediti sledi grajskega jarka, pa ni več sledu o dvižnem mostu, ki ga na mestu današnjih stopnic v grajsko jedro v svojih opisih Velenjskega gradu iz leta 1885 oziroma 1910 še omenjata J. A. Janisch in O. Piper.
V opisu Velenjskega gradu ga omenja tudi Franc vitez Gadolla (1797–1866), ki pa piše tudi o dvižnem mostu, ki je omogočal vstop obiskovalcem v grajski kompleks skozi portal, ki nosi vklesano letnico 1558, južnega obrambnega stolpa: »Ne kaže zanikati, da je tu včasih bil prvi dvižni most in edini vhod v grad, takrat je bil tam globok jarek, ki so ga pozneje, ko so postali dvižni mostovi nepotrebni, zasuli in zravnali. Drugi dvižni most se je nahajal pred pravo grajsko zgradbo in če je bil prvi most in prostor med obzidjem, stolpi in gradom zavzet ali branilci brez moči, je zagotavljal drugi, ki je stal neposredno pred grajskim poslopjem (kjer se še vidi kolo, po katerem je tekla dvižna veriga), še dovolj časa za obrambo in varnost.«
Literatura: Josef Andreas Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen, Graz: Leykam-Josefstahl, 1878–1885, str. 1367–1368; Dušan Kramberger, Srednjeveški gradovi v vzhodnem delu Šaleške kotline, Velenje: razprave o zgodovini mesta in okolice, Velenje: Mestna občina, 1999, str. 104–117; Rok Poles, Načrt upravljanja s kulturno dediščino za Grad Velenje, Velenje, februar 2020; Tone Ravnikar, Grad Velenje: skica usode stavbe in njenih prebivalcev, Velenje: Kulturni center Ivana Napotnika – Muzej, 2002; Ivan Stopar, Velenjski grad, Šaleški razgledi 2 – separatni odtis, Velenje: Kulturni center Ivana Napotnika, 1989; Šaleški gradovi viteza Gadolle, Velenje: Knjižnica, 2015, str. 243–246.
