Izberite osebnost marca, ki se bo ob koncu leta potegovala za laskavi naslov osebnosti leta 2025. Tokrat predstavljamo v Šaleški dolini dobro znane osebnosti: Petro Lipičnik iz Topolšice ter Alice Čop in Fredija Voduška iz Velenja. Izbira je vaša.
Pokrovitelj izbora Naj osebnosti je Kmetijska zadruga Šaleška dolina. Prispeva nagrado za izžrebanega bralca/bralko Našega časa, ki pošlje glasovnico.

Petra Lipičnik, TD Topolšica – Podeželje

Brez nje bi bila Topolšica veliko manj živa in urejena. Petra Lipičnik je pozimi snežna kraljica ali škrat, ob veliki noči velikonočni zajček ali pomladni metulj, septembra del osebja na Pikinem festivalu, konec oktobra čarovnica, … vsekakor pa vedno odlična organizatorka in neumorna izvajalka (svojih) številnih idej – vsekakor ob sodelovanju krajanov, bodisi kot izvajalcev bodisi kot udeležencev.
Četrti mandat, od leta 2009, je predsednica turističnega društva Topolšica Podeželje, tretji mandat predsednica Krajevne skupnosti Topolšica, drugi mandat svetnica Občine Šoštanj in od leta 2023 tudi predsednica Nogometnega kluba Šoštanj. Prizna, da je to veliko obveznosti, a k sreči, pravi, ima takšno službo, da lahko marsikatero nalogo za naštete funkcije opravi v službenem času ali pa kdaj tudi manjka oziroma je na terenu.
»Tudi sama se kdaj vprašam, ali mi je treba vse to, a čutim, da je treba! Zaenkrat še imam energijo in me delo veseli, posebej mi ni težko narediti vse, karkoli je povezano z otroki.«
V KS je največji dogodek praznik KS, ki ga praznujejo 9. maja. Skupaj z občinama Velenje in Šoštanj pripravijo proslavo, za katero bi želeli, da bi bila tudi državnega značaja. Veliko tega ji je dal nekdanji predsednik RS Borut Pahor, ki se je je udeležil kar petkrat.
TD je devetkrat pripravilo Metuljev dan, katerega tradicijo je prekinila korona. Vsako leto je bil obsežnejši in bogatejši, zato bi bila ponovna organizacija velik zalogaj. Zdaj imajo čez leto več manjših dogodkov, tudi varne in pestre počitnice za otroke, dogajanja ob praznikih …
Za otroke se je Petra pripravljena razdati in k temu je zdaj dodala še nogometaše. »250 otrok v devetih selekcijah od vrtca do U19 igra nogomet na zelenici pod Vilo Široko in vesela sem, da tam nastaja športni park. Imamo vrhunski trenerski kader: 12 trenerjev, pet pomočnikov, dva fizioterapevta, atletsko trenerko. Seveda si želimo dobrih rezultatov, a pomembno je predvsem to, da se imajo otroci lepo in da čim manj časa presedijo za računalniki,« poudari.
In tu je še dobrodelnost. »Naša največja dobrodelna akcija je SOS, ko že od leta 2012 vsako leto decembra zbiramo hrano z daljšim rokom uporabe za socialno šibkejše krajane in jim razdelimo res bogate pakete hrane. Vsako leto 1. septembra grem v podružnično OŠ, kjer poslikam prvošolce in nato za vsakega naredimo spominsko knjigo. 7. aprila, na dan zastave, vsako leto vsakemu prvošolcu slovesno izročimo slovensko zastavo – letos je bila obdarjena sedma generacija.«
In kaj Petri Lipičnik polni baterije? »Jaz se hitro napolnim. Ko en dogodek uspe, sem spet polna energije in imam idejo že za novega,« v smehu odvrne in se zahvali možu Jasminu in širši družini, da jo pri tem podpirajo.

Alice Čop, lutkarica

Lutke so ji bile položene v zibelko, kot radi rečemo, saj sta dedek in babica Čehinje Alice med 2. svetovno vojno kot amaterja naredila namizno lutkovno gledališče, da bi otrokom nekoliko omilila hude vojne čase. Ko je veliko kasneje njunih šest vnukov preživljalo počitnice v Karlovih Varyh, so te lutke občudovali v shrambi, desetletna Alice pa jih je nekaj vzela tudi s seboj v svet. Njena družina se je namreč zaradi očetove službe za štiri leta preselila v Alžirijo, kjer je oče delal na ambasadi. Tam se je naučila francoščino, a tudi ruščino, saj je kot otrok iz vzhodne Evrope morala hoditi v sovjetsko šolo. »Neverjetna vojaška disciplina v šoli me je zelo oblikovala. Prihajala sem iz liberalne, dobro situirane družine in me je to omejevalo. No, čez leta sem se vrnila na Češko, v gimnazijo, kjer pa so se dekleta šminkala, oblačila po modi in spet je bilo zame vse novo,« opisuje svoja mladostna leta, ki jih je med študijem del preživela tudi kot varuška v Parizu ...
Zato je več kot prepričana, da so potovanja, doživljanje različnih kultur, učenje jezikov, spoznavanje ljudi odlična šola strpnosti, odvračanja strahu pred migranti in sklepanja prijateljstev za celo življenje. Ljubezen jo je privedla v Slovenijo, kjer sta z nekdanjim možem Kajetanom Čopom ustanovila Lutkovno gledališče Velenje. Letos teče 23. sezona in vse ostalo je zgodovina. Danes je Alice režiserka, scenaristka, dramaturginja, pedagoginja igre, prevajalka ruščine in francoščine, tudi izdelovalka lutk za predstave.
Po njenem mnenju lutkovna umetnost ni le pomemben umetniški izraz, temveč tudi izobraževalni pripomoček. »Lutkarstvo otrokom omogoča, da vstopijo v svet domišljije in skozi igre z lutkami razvijajo ustvarjalnost, čustveno inteligenco in razumevanje sveta.«
S potovanji si je razširila obzorje, zato se zdaj tudi skozi lutkovne predstave trudi, da del tega sveta pokaže otrokom. »Imeli smo del afriških legend, indijanskih legend, španskega Bikca Ferdinanda … vse za to, da otroci vidijo, da svet ni le do naslednjega hriba, da je prav, da je svet raznolik, da smo ljudje raznoliki, da ima vsakdo pravico do svojega jezika, običajev, kulture, verovanja, do svobode …,« je prepričana Alice.
»Največje veselje je, ko otroke uspemo prepričati, da je lutka živo bitje. Ena od najlepših izkušenj je bila, ko je eden izmed otrok po predstavi pristopil in vprašal, če lahko govori s čarovnico. Ta trenutek, ko otrok verjame v magijo lutk, je neprecenljiv,« je prepričana Alice Čop, ki se ji zdi pomembno tudi to, da so njihove predstave namenjene širokemu spektru starostnih skupin, ko so na predstavi otroci, ki še niso dopolnili prvega leta, in starejši obiskovalci, ki prav tako uživajo v lutkovni umetnosti.

Fredi Vodušek, NTK Tempo Velenje

Človek, ki ni rad pri miru in se ne želi dolgočasiti, lahko v svojem življenju prehodi zelo pestro in raznoliko pot. Alfred Vodušek, vsi ga kličejo Fredi, je že dolgo upokojenec, a zato, ker se je upokojil premlad, najprej pove. Vso delovno dobo je opravil v Premogovniku Velenje, nazadnje v tehnološki službi. Ob tem je hodil še dve poti: v športu in glasbi.
Začel je z nogometom in doma so mislili, da hodi ministrirat v cerkev. Včasih nas niso pustili na treninge, danes pa otroci bežijo od žoge, razmišlja. »Ker sem bolj nemirna duša, sem pustil šport in se pri Tavšiču v sedanjem Sončnem parku vpisal v glasbeno šolo. Igral sem tolkala, bil sem član Pihalnega orkestra Premogovnika Velenje, malo sem ljubiteljsko poskušal igrati tudi v nekem bendu … Spet me je premamil šport, pa sem se vrnil h glasbi in igral 11 let pri godbi veteranov UNI3 Velenje,« je povzel čas do korone, ko je iz glasbe izstopil.  
Fredi je aktualni balkanski veteranski prvak v namiznem tenisu. »Zame je to eden najlepših športov, ker je primeren za vse generacije in zgodilo se je to, kar si ne bi niti v sanjah sanjal. Na ta naslov sem zelo ponosen.«
V ta šport je zašel slučajno, pravi. »Na Šercerjevi ulici smo si naredili mizo iz mize, namenjene pranju perila. Živo se spomnim imen Boris Rak, Peter Jerič. Oni so imeli prave loparje, jaz sem imel kar namizno desko,« se spominja.
Ko je odrasel in dobil svoje otroke, je iskal primerno dejavnost zanje. V Pesju je že deloval Namiznoteniški klub Tempo – ustanovljen je bil pred 50. leti, 9. maja 1975. »Kmalu sem spoznal, da če naj nekaj iz teh fantov nastane, bo treba zavihati rokave in sem se aktivno vključil. Začel sem narobe – moral bi biti najprej igralec, a sem začel kot vaditelj, hodil na turnirje, gledal, spremljal, se učil. No, moja vaditeljska šola se je končala na Fakulteti za šport in sem verjetno eden redkih, pa verjetno edini Velenjčan, ki sem si jo plačal.«
Vsako leto se udeležuje domačih in mednarodnih turnirjev, tudi evropskih prvenstev. V zadnjih devetih letih je bil osemkrat državni veteranski prvak v svoji kategoriji. »Zame šteje le prvo mesto,« je ambiciozen.
V Velenju smo imeli v preteklih letih več namiznoteniških turnirjev in Fredi je bil vedno zraven. »Temu smo rekli MOPS in iz prvenstva, ki se je rodilo leta 1999 kot prvo mednarodno odprto prvenstvo Slovenije v Rdeči dvorani, smo leta 2004 prišli do Protoura, turnirjev na najvišjem nivoju, kjer je ena glavnih udeleženk svetovna namiznoteniška zveza, ki prispeva tudi levji delež nagradnega fonda. Nas so prepoznali kot prave entuziaste; imeli smo, če danes pomislim, malo znanja, a očitno tudi nekaj sreče. Kakorkoli, v letu 2007 je bil to drugi najbolje ocenjen turnir na svetu!« še danes ne more verjeti.
Zdaj je predsednik NTK Tempo Velenje Damijan Kljajič, igrajo v prvi namiznoteniški ligi, veliko mladih prihaja in imajo nekaj dobrih igralcev, med katerimi sta Damijanov sin Miha in Fredijev sin Tadej. Ponosen je na igralce, ki so bili v Velenju in jih je treniral, da so uspešni profesorji, podjetniki, trenerji. »Nekateri krojijo tudi vrh slovenskega namiznega tenisa.«
Fredi še enkrat poudarja, da je namizni tenis šport za vse generacije. To se je nenazadnje videlo na državnem prvenstvu za veterane in bolnike s Parkinsonovo boleznijo, ki je bilo marca v Velenju in kjer se je kot odličen organizator izkazal prav Fredi Vodušek. »Prebral sem: Ko si star 70 let, si starejši mladinec. To bo odslej moj moto!« sklene.
🔲