V srednjem veku je vera predstavljala pomemben segment v življenju tako posameznika kot tudi celotne družbe. Del grajskega kompleksa so bile zato tudi grajske kapele. Nahajale so se lahko znotraj palacija ali so bile z njim povezane, svoje prostore so našle tudi v grajskih stolpih ali pa so se nahajale v neposredni bližini kot lastniške cerkve.
Svojo grajsko kapelo je glede na to, da jo je v srednjem veku imel prav vsak grad na Slovenskem, nedvomno imel tudi Velenjski grad. Iz dela Nekaj zgodovine šmartinske podružnice Škapulirske M. b. v Velenju je mogoče povzeti, da je bila kot lastniška cerkev Velenjskih gospodov že v 13. stoletju postavljena cerkev v trgu, medtem ko je po drugih podatkih cerkev v Starem Velenju nastala kot podružnica škalske župnije šele v 15. stoletju.
V 16. stoletju o obstoju grajske kapele posredno govori vizitacijski zapisnik iz leta 1528. Ta poroča, da naj bi tedanji lastnik gradu Velenje, luteran Franc Lichtenberški, v duhu protestantizma škalskemu župniku zabrusil, naj ne prihaja več k njemu z mašami in naj si jih kar doma bere. Da je bila v gradu Velenje pred časi kapela sv. Kristusa (»zum hl. Christus«) in je župnik še za časa posestnika Franca von Wagna, ki je umrl leta 1553, iz ustrežljivosti včasih tam bral sv. mašo, pa je mogoče nato zaslediti tudi v dodatku k protokolu z dne 31. oktobra 1574. Nadalje Ignaz Orožen v svojem delu Das Dekanat Schallthal poroča, da je dal to staro kapelo, ki se je nahajala v okroglem stolpu, grof Hubert Harnoncourt, lastnik Velenjskega gradu v obdobju 1851–1858, leta 1853 obnoviti in opremiti; dekan Andrej Urek pa jo je 19. septembra 1853 posvetil v čast Brezmadežnega spočetja blažene Device Marije.
V tem času se je grajska kapela najverjetneje že nahajala v severozahodnem obrambnem stolpu, kjer je bila urejena v drugi polovici 17. stoletja. Vsaj tako razumemo letnico 1660, ki jo najdemo vklesano v portal, ki vodi v grajsko kapelo. V tem času je bil grad Velenje v lasti družine grofov Saurjev.
Kakšna je bila kapela?
Kako je izgledala kapela v stolpu je v svojih terenskih zapiskih, ki so nastali v tridesetih letih preteklega stoletja, zapisal deželni konservator France Stele. Njegove zapise je Rok Poles povzel takole: »V notranjščini je bil črn oltar z zlato ornamentiko iz druge polovice 17. stoletja s podobo Marije del Popolo. Na zlatem ozadju je bila Marija upodobljena le do pasu, na prsih je imela broško z napisom ‹De PEPL …›, desnico je položila na prsi, z levico pa je držala Jezusa ‹značilno pri sedalu›. Rob plašča je bil ob roki močno rdeč, enako kot podšivka Jezusovega plaščka. Obraza sta bila črno-rdečkasta, kroni pa z angelskimi glavicami. Trilistno podobo sv. Jožefa z lilijo in Jezusom v atiki bi lahko naslikal Janez Andrej Strauss. Sliki sv. Jurija in sv. Marjete sta bili v lepih baročnih okvirjih z rožicami.
Po zidovih so visele še: podoba maršala Kušnikova iz leta 1803, dober portret Aleksandra I., Katarina II., pripisana Lampiju (?), grof Cassini in portret ruskega dostojanstvenika, ki ga je naslikal B. Toermer leta 1840.«
Grad je bil v tem času v lasti družine grofov Coronini Cronberg iz Gorice, ki so bili v sorodu s prejšnjimi lastniki, družino Adamovich de Csepin; Terezija Adamovich in Irma Coronini, rojeni grofici Westphalen zu Fürstenberg, sta bili sestri. Družina naj bi imela mdr. obsežna posestva v Rusiji. Njuna mati je bila Nat(h)alie Westpahlen zu Fürstenberg, rojena Contessa Cassini. Umrla je leta 1918 in je pokopana na starem šmarškem pokopališču, v grobnici družine Adamovich de Csepin.
V kapeli, iz katere se je delno ohranil le črn oltar z zlato ornamentiko in danes stoji pred vhodom v razstavo Med romaniko in barokom, je bila tudi grobnica, ki pa ni bila nikoli v uporabi. Se je pa v kapeli poročilo več domačih hčera, 14. junija 1886 pa tudi Karel II. Adamovich de Csepin in Gisela Ritter de Zahony, katere družina je konec 19. stoletja dala v Velenju zgraditi današnjo vilo Herberstein.
Literatura: Matjaž Ambrožič, Grajske kapele in patronatni vpliv fevdalne gosposke na cerkveno življenje, v: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, št. 3/2012, Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2012, str. 555–574; Rok Poles, Sakralna dediščina Šaleške doline, Velenje: Pozoj, 1998, str. 667–668.
