Kaj je kruh kovrtan ali rdeča t. i. krpica na glavi neveste? Zakaj je nevesta po prihodu na nov dom na pragu poljubila peškir? To je le nekaj zanimivosti, ki so jih 19. marca na Velenjskem gradu predstavili člani Hrvaškega kulturnega društva (HKD) Velenje v okviru razstave Nevestina bala skozi čas in nadaljevalnega projekta Velenjčan sem!.
Člani HKD Velenje so skupaj po spominu zapisali nekaj ženitovanjskih šeg iz različnih regij Bosne in Hercegovine. Predstavitev so podkrepili z domačimi dobrotami, razstavljenimi vezeninami in s fotografskim gradivom. Pravijo, da so »poročni običaji Hrvatov v Bosni in Hercegovini odsev bogate kulturne dediščine in tradicije, ki se prepletajo z zgodovinskimi vplivi in regionalnimi značilnostmi.«  Nekaj je ostalo še nespremenjenih.

Kruh kovrtan in dota

Teden dni pred poroko je bil v cerkvi oklic. »Ženinovi starši so spekli kruh kovrtan, ki so ga po maši darovali nevesti. Ta si ga je nadela na roko in ga odnesla domov.« Po oklicu si je nevesta za doto pripravila leseno skrinjo in vanjo zložila oblačila, nakit, zavese, posteljnino … Pripravila je darila za tasta in taščo (pletene in vezene volnene copate priglavke, ruto – maramo za taščo, srajco za tasta) in ženinove ožje družinske člane (srajce, platna, brisače …).

Poročna obleka, bogata s tkanjem in z vezeninami

Na dogodku sta se predstavila mlada člana društva v poročni noši. Nevesta je bila oblečena v nošo bosanske Posavine. Posebej zanimiva je naglavna t. i. krpica, na čelu vezena rdeča kita iz svile in v podaljšku tkan vezen trak. Takšne krpice so nosila mlada neporočena dekleta kot simbol samskosti. Ženin je nosil nošo iz Kraljeve Sutjeske: belo srajco – košulju z drobnimi vezenimi detajli, plišast brezrokavnik – đumadan z okrasnimi zlatovezi, bele hlače, tkan volnen pas in klobuk – šešir.

Šege na dan poroke

Na dan poroke so gospodinje pekle pito maslenicu za ženinove svate. Vodja ženinovih svatov je bil stari svat, ki je prvi prišel k nevesti. Za košček maslenice je gospodinjam dal denar, svatje so mu sledili. Članice društva se spominjajo, da so ponekod za darovanje ponudili kavo. Po ceremoniji »lažnih nevest« so se odpravili v cerkev.
Obredu je sledilo slavje na ženinovem domu. Nevesti so ob prihodu svatje darovali jabolko, okrašeno s kovanci. Na pragu hiše je morala poklekniti in poljubiti brisačo – peškir. »Če je peškir pobrala in zložila, je pomenilo, da bo dobra žena, če ga je prestopila, je pomenilo, da bo slaba,« pravijo članice društva. V hiši je sedla na stol, svatje pa so ji v roke položili dojenčka (dečka). Nevesta mu je darovala okrašeno jabolko ali oblačila. Ta navada je bila za srečo, da bo v hišo rodila naslednika.
Jedi na slavju so pripravile sosede in sorodnice. Najpogostejše so bile juha, odojek, pita sirnica, pita maslenica, narezek iz domačih mesnin, uštipci, krafnice, šapice, paprenjaci ...

Pred spanjem je kot znak spoštovanja nevesta tastu in tašči umila noge, jima obula volnene copate, zjutraj pa jima je pripravila lavor in vrč z vodo, da sta se umila. Ponekod je morala očistiti obutev celi družini.
Nekatere navade so se razlikovale med vasmi in kraji, vendar je vsem skupno, da »poročni obredi niso le praznovanje ljubezni med mladoporočencema, temveč so globoko zakoreninjeni v družinskih vrednotah, tradiciji in kulturnem povezovanju skupnosti«.