Menim, da skorajda ni Velenjčana, ki mu, ko se pripelje v Velenje iz katerekoli smeri, ob pogledu na Velenjski grad ne zaigra srce in ne pomisli na to, da je prišel domov. Posebno topel in pristen odnos do gradu imamo seveda tudi »graščaki«, kot marsikdo šaljivo poimenuje zaposlene v muzeju na Velenjskem gradu. Grad je naš drugi dom in trudimo se, da zanj tako tudi skrbimo. Veseli smo, kadar naš trud opazijo tako prebivalci Velenja, kot tudi turisti in obiskovalci iz drugih krajev.
Vendar pa več kot 750 let stara stavba, ki se dviga nad mestom, ponuja mnogo izzivov in ker to tudi ni edini objekt, s katerim upravlja Muzej Velenje, in muzejski oskrbniki ne skrbijo zgolj za stavbo, temveč tudi za nemoten potek vsega muzejskega dela in programa, se včasih zunanjemu opazovalcu zdi, da nekatera dela potekajo prepočasi. Smo pa vedno veseli kontaktov, pobud in predlogov ter tudi vključevanja lokalnih prebivalcev v aktivnosti na gradu in v muzeju.
Slovenska zastava visoko nad mestom
Na Velenjskem gradu že vrsto let vihra zastava. V prvih letih, ko so na grajsko streho namestili drog, ki meri v višino kar 8 metrov, smo nanj ob različnih priložnostih obešali različne zastave, kasneje pa je prevladalo mnenje, da naj na Velenjskem gradu visi samo slovenska zastava. Zastava, ki je dolga 5,5 metrov in visoka 3,5 metra, pa potrebuje tudi našo redno pozornost. Vetrovne razmere, ki prevladujejo visoko nad grajskim atrijem, so precej drugačne kot v mestu, zato se zastava pogosto trga in uničuje. Večinoma gre samo za natrgane robove, ki jih spretne muzejske sodelavke redno popravljajo in zašijejo.
Naš oskrbnik Zvonko pa je tisti, ki dnevno spremlja tudi vetrovno in vremensko napoved in v primeru močnejšega vetra ali neurja tudi pravočasno zleze skozi strešno okno na streho (seveda opremljen z varovalno alpinistično opremo) in zastavo pospravi, da ne pride do večjih poškodb.
Pospravljanje in ponovno obešanje zastave pa ni tako enostavno, kot izgleda s trdnih tal, zato pogosto, kadar je vremenska napoved slabša za daljši čas, zastavo tudi pustimo pospravljeno. Včasih pa se zgodi, da nas vreme preseneti in povzroči obsežnejše poškodbe zastave in droga, kar pa zahteva popravila, ki jih zmorejo samo alpinisti.
Tako se je zgodilo pred nekaj meseci, ko je zastavo odtrgalo z droga in jo odneslo visoko v smreke na parkirišču ob skakalnicah. Takrat so nam prijazno na pomoč priskočili gasilci in zastavo rešili z drevesa s pomočjo dvižne lestve. Ker je bil poškodovan tudi drog za zastavo, smo morali naročiti rezervne dele in ko smo jih dobili, smo naročili alpinistom, da so splezali na streho, drog podrli, na novo namestili vso ustrezno opremo za obešanje in dvigovanje zastave in drog ter zastavo namestili nazaj na svoje mesto, da zopet plapola visoko nad Velenjem.
Tanja Verboten
