Ime Šoštanj izhaja iz nemške besede »Schönstein« ali lepi kamen in je upodobljeno na mestnem grbu v obliki treh srčkov, ki ponazarjajo lego starega šoštanjskega gradu iz 12. stoletja, danes znanega kot Pusti grad. O nekdanjem sijaju meščanskega mesta z bogato zgodovino proizvodnje usnja pričajo posamezne stavbe, posebno mesto pa ima stavba v neorenesančnem slogu – Kajuhov dom, kjer se je rodil pesnik Karel Destovnik - Kajuh.
Zgodovina Šoštanja je močno povezana z Družmirjem, vasjo, ki je nekdaj stala v neposredni bližini Šoštanja. Na območju vasi so se naselile prve skupine slovenskega naroda, z njimi naj bi prišel tudi knez Tresimir. Še pred njimi so tod živeli staroselci, o čemer pričajo arheološke najdbe na območju Falkovega kloštra.
Šoštanj je imel tri gradove
Kasneje se je razvoj prenesel v trg Šoštanj, prve omembe kraja izvirajo iz 12. stoletja. Iz tega časa je grad Šoštanj, danes imenovan Pusti grad. Pod njim se je razvil trg Šoštanj, v katerem je bilo v srednjem veku živahno trško življenje. Živela je trgovska, obrtniška in sejemska dejavnost. K temu sta pripomogli ugodna prometna lega na poti med Koroško in srednjo Savinjsko dolino ter že v 14. stoletju pridobljene trške pravice.
Šoštanj je imel tri gradove. Grad Šoštanj je najstarejši izmed njih, njegove ruševine in obnovljen obrambni stolp stojijo še danes na pobočju nad Šoštanjem. Grad Šoštanj se prvič omenja že okoli leta 1200, kot trško naselbino pa ga najdemo posredno omenjenega leta 1348. Razvijal se je ob vznožju starega šoštanjskega gradu ter sčasoma formiral širok trg, obdan s trškimi hišami. K razvoju tlorisa trškega jedra je svoje prispeval izginuli trški grad Amtshaus, ki je ležal na področju zgornjega dela trga. Ob požaru v 18. stoletju je pogorel in šoštanjska gosposka si je uredila nov grad v stavbi današnje graščine Turn.
Posebno vrednost staremu trškemu jedru dajejo posamezne stavbe, med katerimi je npr. nekdanja trška oz. mestna hiša s stolpičem na strehi ter stavba nekdanje tovarne usnja, ki jo krasijo pasovi preklad z moškimi glavami, pilastri itd. Na zgornjem delu trškega jedra stoji kip Marije, ki so ga v Šoštanju postavili že pred drugo vojno v spomin na velike poplave.
Gospodarsko središče Šaleške doline
Šoštanj je mestne pravice dobil 28. junija leta 1911. Trg je postal pomembno prometno in gospodarsko središče, v kraju so bile upravne, zdravstvene in sodne ustanove, razvito šolstvo, kulturne ustanove, živahno društveno življenje in tujski promet. Največjo težo je imela Vošnjakova tovarna usnja, ki je bila eden največjih tovrstnih obratov v Avstro-ogrski monarhiji. S svojim kakovostnim usnjem so Vošnjaki ponesli ime Šoštanja v širni svet. V družini sta se rodila znana slovenska narodna buditelja 19. stoletja, brata dr. Josip (1834–1911) in Mihael Vošnjak (1837–1920). Usnjarna je leta 1999 nehala obratovati.
Šoštanj je bil do 2. svetovne vojne politično, upravno in gospodarsko središče Šaleške doline, z razvojem velenjskega premogovnika pa je to vlogo prevzelo Velenje, kamor so leta 1963 prenesli sedež občine. Z novo lokalno samoupravo je Šoštanj konec 20. stoletja zopet postal občinsko središče zahodnega dela Šaleške doline.
Že daleč pred prihodom v Šoštanj nas na mesto opozarjajo hladilniki in dimniki največje slovenske termoelektrarne. Odločitev o gradnji Termoelektrarne Šoštanj je bila sprejeta leta 1946. Pogojevale so jo velike potrebe po električni energiji ter velika ležišča premoga v Šaleški dolini. Z gradnjo so pričeli leta 1947. Vrsto let je močno onesnaževala bližnjo in daljno okolico, a je z izgradnjo čistilnih naprav veliko postorila za ekološko očiščenje Šaleške doline. Danes se povprečna letna proizvodnja električne energije giblje med 3.500 in 4.200 GWh, povprečna letna proizvodnja toplotne energije za daljinsko ogrevanje Šaleške doline pa 300–350 GWh.
