Velenje, 13. februarja – “Gradilo se bo vedno, kdo bo gradil, pa je veliko vprašanje. Dobrodošli torej vsi tisti, ki se želijo izobraževati v tej panogi. Smo delodajalec, ki nudi delovna mesta, štipendije in tudi pomoč pri nadaljnjem izobraževanju,” vabi mlade ustanovitelj in direktor gradbenega podjetja BAPA Admir Hodžić. Kot mnoge gospodarske panoge se tudi v gradbeništvu srečujejo s pomanjkanjem kadrov.
Podjetje BAPA bo 7. marca zabeležilo 25 let delovanja. Začeli so leta 2000 z gradbenimi posli v Bosni in Hercegovini in Sloveniji, leta 2009 v Nemčiji, čez dve leti pa še v Belgiji, kjer so danes med najbolj prepoznavnimi in uveljavljenimi gradbenimi podjetji. Tako so se na februarskem Poslovnem espressu predstavili člani družine Hodžić, poleg očeta še sinova Alen in Bajro ter mama Paša, ki skrbi za kadre.
Gradbinci in rudarji so si podobni
Ker so tako uspešni v tujini, je bilo toliko bolj razumljivo razmišljanje Admirja Hodžića o prihodnosti gradbeništva v Sloveniji in o prestrukturiranju Šaleške doline.
“Prestrukturiranje Šaleške doline vidim kot izziv, tako za lokalne kot tudi za vse druge prebivalce Slovenije, ker so vsi praktično odvisni od električne energije, vsaj eno tretjino pa smo je tu pridobivali za celo Slovenijo. Kot vodilnega partnerja v tem procesu vidim Premogovnik Velenje in tudi njegove hčerinske družbe. Zakaj? Prestrukturiranje se bo moralo izvesti, hočemo ali nočemo. Gradbinci in rudarji smo si podobni, mi smo specialisti, oni še večji. Zaposlenega v premogovniku spraviti na neko delovišče je najmanjši problem. Ljudje so delavni, imajo delovne navade, so sposobni in se hitro naučijo novega dela. Ob tem pa vidim tudi nas kot potencialnega partnerja v konzorciju ali kako drugače, ker smo z našimi referencami v Sloveniji in drugih državah v Evropski uniji dokazali, da smo sposobni in da znamo posel opraviti strokovno.”
Menite, da bi bilo gradbeništvo ena od dejavnosti, v katero bi se lahko rudarji prekvalificirali, ker vam kadra primanjkuje?
“Tako je. Intenzivno sodelujemo s Srednjo gradbeno šolo v Celju. Lani smo se udeležili sejma zaposlitvenih ciljev Šaleške doline v Rdeči dvorani, na gradbeni šoli v Celju smo se predstavili tudi na letošnjih informativnih dnevih. Nudimo nadpovprečno visoke štipendije za dijake in študente. Letos in lani nismo imeli nobenega, tako da je to malo zaskrbljujoče.”
Kako velika je vaša ekipa? Ste podizvajalci, jih imate tudi vi?
“Trenutno štejemo dvesto zaposlenih. Smo glavni izvajalci, imamo pa tudi podizvajalce. V Sloveniji smo zaradi nastale situacije predvsem podizvajalci, razen na lastnih projektih. Zakaj je tako, se morajo vprašati tudi drugi, namreč to, zakaj lahko v Nemčiji in Belgiji dobimo posel neposredno, v Sloveniji pa ne, zakaj smo slovenska podjetja prisiljena delati v tujini, v Slovenijo pa delovno silo uvažamo.”
Kakšno je stanje v gradbeništvu v Sloveniji? Včasih smo imeli veliko velikih gradbenih firm.
“Delal sem za skoraj vse velike gradbene firme – za Vegrad kot lokalno podjetje, za SCT, Primorje. Delali smo tudi pri projektu TEŠ 6. Gradbeništvo je izziv in živa stvar. Vedno se nekaj dogaja, vsak projekt je zase specifičen. To je panoga, v katero bi se morali mladi bolj vključevati in tudi drugi podjetniki in obrtniki bi mogli biti bolj aktivni, sodelovati z obrtno in gospodarsko zbornico, se mrežiti in nastopati kot konzorcij. Nespametno je, da pri nas gradijo tuja podjetja, denar, ki ga država nameni za gradnjo infrastrukturnih in drugih projektov, pa poberejo drugi. Mi bi lahko namesto Turkov brez težav gradili drugi tir. Imamo vse reference, smo sposobni in pripravljeni za izvedbo vseh vrst projektov, ne glede na to, ali gre za infrastrukturo, visoke ali nizke gradnje.“
Ponavadi odločajo o izbiri izvajalca cena in roki izvedbe …
“Kot delodajalec dobro poznam zakonodajo. Od leta 2009 imam strokovni izpit iz zaposlovanja tujcev. Dobro vem, koliko stane tujec, koliko en Slovenec ali pa tujec, ki ima urejeno delovno in bivalno dovoljenje v Sloveniji. Stroški so enkrat višji. Mi nobenemu Slovencu ne zagotavljamo nastanitve, tujcu pa jo moramo. Nihče se ne vpraša, koliko stane samo prevoz turških delavcev iz Ankare ali Istanbula v Slovenijo. Lahko da so prisotni tudi kakšni drugi interesi. A cena ni najpomembnejša, kvaliteta je. Morali bi ohranjati naša podjetja, našo delovno silo, ne pa da ljudje iz naše doline hodijo delat v Avstrijo in v Italijo hodijo. Zakaj to počnejo? Zato, ker tukaj niso dobro plačani, a so sposobni in kot takšni v tujini prepoznani. Srčno upam, da se bo to spremenilo.”
Kakšne so razmere na trgu glede na to, da gradite tudi še v drugih državah?  
“Delamo v Belgiji in Nemčiji, pripravljamo se za Nizozemsko. V teh državah na razpisu izločijo najcenejšega in najdražjega ponudnika. Tam smo mi kot slovensko podjetje lahko dobili posel. Pri nas pa se dogaja vse mogoče, imamo tudi afere, razpisi se pripravljajo za že določene. Takšen ponudnik, ki dobi posel, me bo zagotovo poklical in rekel, da potrebuje našo fimo, da izvede projekt. Ljudje, ki pripravljajo razpise, nadzorujejo in sodelujejo pri njih, bi morali malo drugače razmišljati in svoje delo opraviti odgovorno in strokovno. S takimi postopki nisem zadovoljen, ker se na razpise prijavljajo ljudje, ki nimajo kompetenc, nimajo znanja, se predstavijo nekomu na papirju, v excelu se malo poigrajo z zneski in se prikažejo kot zanesljivo podjetje. Na koncu pa vidimo, da je to, kot rečemo v Sloveniji, slamnato podjetje.”
Kako se negotove razmere v EU odražajo v gradbeništvu?
“Kriza je in se čuti, a krize se ne bojim. Preživeli smo stečaje Vegrada, Primorja, SCT, Konstruktorja in drugih. Obdržali smo se, preživeli smo koronakrizo, preživeli smo tudi druge krize. Imamo znanje in kompetence in smo se pripravljeni soočiti s težavami. Kot sem že dejal, gradilo se bo vedno, zato potrebujem kadre.”