Novinarka in avtorica Sara Volčič je večino svoje poklicne poti posvetila zgodbam, ki jih marsikdo ne bi zmogel pripovedovati – od črne kronike do družbenih stisk. V svoji knjigi »Leglo zla: Iz oči v oči z najhujšimi zločinci na Slovenskem” je strnila del izkušenj, ki so zaznamovale tako njeno poklicno kot osebno pot. Pogovarjali sva se o začetkih njene poklicne poti, o raziskovanju, o tem, kaj jo žene naprej in kaj jo kot novinarko najbolj zaboli.

Začeli ste v časopisnih vodah, a vas je pot nato zanesla v televizijsko novinarstvo. Kako je prišlo do tega preskoka?

»Življenjske okoliščine. Pop TV je iskal novinarja za črno kroniko, jaz pa sem bila v stiku z dopisnikoma na Obali. Sprva je bila odločitev težka, saj sem se selila z morja v ljubljansko meglo, a hkrati sem potrebovala spremembo in televizija je pomenila izziv, nekaj novega. Jaz sem radovedna, malo hiperaktivna – in sem šla.«

Kaj je v tistem trenutku pretehtalo – umik ali izziv?

»Oboje. Potrebovala sem umik, drugačno okolje. In televizija je bila nekaj novega, nekaj, kar me je potegnilo. Jaz imam rada novosti, rada sem v gibanju, radovedna sem. Včasih preprosto začutim, da je to trenutek, ko moraš narediti korak.«

Se spomnite občutka, ko ste z obalnega sveta prišli v Ljubljano?

»V spominu mi je ostal kontrast: morje, svetloba ‒ in potem megla, kotlina. Selitev ni bila lahka, ampak včasih ravno to potrebuješ – spremembo, ki ti odpre drugačno perspektivo.«

Črna kronika ni področje za vsakogar. Zakaj ste se odločili zanjo?

»Res je, ni za vsakega. Potrebovali so nekoga, ki je sposoben pokrivati prometne nesreče s smrtnim izidom, težja kazniva dejanja, sojenja … Sama sem bila pripravljena na to, in sem se v to usmerila. Ne zmore vsak pokrivati takšnih vsebin. Med nami so specifike.«

Kaj pomeni “biti sposoben” za takšno delo?

...

Celoten intervju se preberite v tiskanem Našem času.