V obdobju mladostništva, ko se osebnost šele oblikuje, je samopodoba izjemno občutljiva. Prav v tem času so mladi vse bolj izpostavljeni idealiziranim podobam z družbenih omrežij, ki ne odražajo resničnosti, temveč pogosto digitalno preoblikovano popolnost. Te podobe postavljajo lepotne standarde, ki jih je v resničnem svetu skoraj nemogoče doseči, kljub temu pa jih številni mladostniki sprejemajo kot merilo svoje telesne privlačnosti in, kar je še bolj zaskrbljujoče, kot merilo lastne vrednosti.
Izkrivljena predstava o tem, kaj je normalno
Izkrivljena predstava o normalnem videzu pogosto vodi v nezadovoljstvo z lastnim telesom, zmanjšano samozavest ter vse pogostejše odločitve za lepotne posege. Mnogi mladi si želijo spremeniti svoj videz, ne zato, ker bi jim sprememba pomenila osebno izpolnitev, temveč zato, ker občutijo pritisk vrstnikov, vplivnežev in širše družbe, da bi ustrezali določenim zunanjim pričakovanjem. Estetski motivi so tako pogosto prepleteni s psihološkimi – občutkom manjvrednosti, potrebo po sprejetosti ali celo notranjo bolečino, ki se izraža skozi telo.
Med najbolj vplivnimi zgledi so danes nedvomno vplivneži na družbenih omrežjih. S svojo stalno prisotnostjo in estetsko dovršenimi objavami ustvarjajo videz, ki se zdi dosegljiv in normalen, a je v resnici pogosto močno retuširan ali celo rezultat estetskih posegov. Takšna podoba ustvarja izkrivljeno predstavo o tem, kaj je “normalno”. Mlad človek se v teh podobah težko prepozna – in prav ta razkorak med realnostjo in virtualno „popolnostjo“ pogosto vodi v občutek neustreznosti. Vpliv vrstnikov in medijskih osebnosti ta občutek še dodatno poglablja.
Kako pogledati onkraj videza
Želja po estetski spremembi sama po sebi ni problematična, zaskrbljujoča pa postane, ko posameznik nikoli ni zadovoljen s svojim videzom, ko spremembe postanejo stalna potreba ali ko verjame, da lahko njegove notranje stiske reši samo operacija. Takšni primeri so lahko znak globljih težav z duševnim zdravjem, kot je na primer telesna dismorfična motnja. Ta motnja pomembno vpliva na kakovost življenja in zahteva strokovno pomoč.
Pri gradnji zdrave samopodobe in občutka lastne vrednosti imajo ključno vlogo odrasli. Starši lahko s svojim zgledom, iskrenimi pohvalami, ki niso vezane le na zunanji videz, in odprtim pogovorom otroku pomagajo oblikovati pozitivno samopodobo. Šole lahko s spodbujanjem medijske pismenosti in kritičnega razmišljanja pripomorejo k razumevanju manipulativne narave vsebin na družbenih omrežjih, zdravstveni delavci pa s krepitvijo zdravstvene pismenosti ter pravočasnim prepoznavanjem in naslavljanjem stisk igrajo pomembno vlogo pri preventivi.
Pomembno je namreč, da mladim pomagamo razumeti, da njihova vrednost ni odvisna od zunanjosti, ampak izhaja iz občutka, da so dovolj – točno takšni, kot so. Lastna vrednost pomeni zavedanje, da imaš kot oseba neodtujljivo notranjo vrednost, ne glede na to, kako izgledaš, koliko dosežeš ali kako te vidijo drugi. Pomeni sposobnost sprejemanja samega sebe, spoštovanje svojih meja, čustev in telesa. Ko posameznik to notranjo vrednost prepozna in sprejme, postane manj dovzeten za zunanje pritiske in bolj odporen na škodljive vplive družbenih omrežij.
V svetu, v katerem podobe pogosto govorijo glasneje od besed, je ključno, da mladim pomagamo gledati onkraj videza. Samopodoba ni zgrajena na popolnosti, temveč na trdnem notranjem temelju, na zavedanju lastne edinstvenosti, notranji moči in občutku sprejetosti. Kritično razmišljanje, iskreni odnosi in spodbuda k samospoštovanju so orodja, s katerimi lahko mladim – in tudi sebi – pomagamo ohraniti stik s seboj v svetu, ki nas nenehno spodbuja, naj postanemo nekdo drug. In, roko na srce – to ni pomembno samo za mlade.
