Šmartno ob Paki, 9. januarja – Igor Gruden, ki je pred letom dni postal občan Šmartna ob Paki, je ljubitelj narave in gora, gornik, turni smučar, pohodnik, računalniški programer, ljubiteljski fotograf, pevec in najbrž eden prvih Slovencev, ki je pred desetimi leti v okviru Via Alpine (mreže petih pohodniških pešpoti, ki vodijo skozi osem alpskih držav) prehodil rdečo – najdaljšo, 2.631 kilometrov dolgo pohodniško pešpot. Ta vodi čez celotne Alpe od Monte Carla do Trsta. Prehodil jo je v 107 dneh.
V pravi izkušnji za življenje je svoja spoznanja, doživetja, misli in razmišljanja strnil v besedah in slikah v uro dolgem, zanimivem, tudi na oči privlačnem filmu ter v dveh knjigah. Nekateri ju označujejo kot odlična pripomočka za odkrivanje novih kotičkov Alp: Pohod po rdeči poti, nato še po rumeni poti Via Alpina.
Lani je minilo 25 let od »ustanovitve« omenjene mreže pohodniških pešpoti, zato ne presenečajo povabila Igorju za potopisna predavanja o prehojenih 2.640 kilometrih s 140 kilometri vzpona v 107 dneh.
Igor se je odzval tudi povabilu Društva upokojencev Šmartno ob Paki. V dvorani Marof je v filmu in z odgovori na vprašanja obiskovalcev poskušal pojasniti, »zakaj je cilj pomemben in zakaj je še pomembnejša pot, ki vodi do njega.« Tako bi lahko razumeli rdečo nit zgodbe.
Odločitvi botrovalo več razlogov
V pogovoru nam je Igor Gruber povedal, da je izkušnja, ki je zagotovo ne more doživeti vsak, spremenila njega samega, ljudi, ki ga obdajajo, »nekako me je nagovorila do globin, ki jih nisem pričakoval.« Odločitvi zanjo je botrovalo več razlogov. Osem let pred omenjeno preizkušnjo je hodil po Slovenski planinski poti in se na njej »srečal« z manjšim delom mreže na slovenskih tleh. Pritegnila je njegovo pozornost, zato je ob prihodu domov poiskal nekaj podatkov o njej. »Zdelo se mi je nemogoče, da bi jo prehodil v enem kosu. Ko pa je bilo za mano zelo naporno poslovno obdobje, ko sem se znašel na meji izgorelosti, sem se zavedel, da moram storiti nekaj zase. Oziral sem se po klasičnih ameriških pešpoteh, vendar sem ocenil, da je organizacija pohoda čez lužo preveč zahtevna. Tako sem se odločil za bližnje Alpe in se ponovno seznanil s pešpotjo v okviru Via Alpine.
K odločitvi zanjo me je nagovorila tudi zaveza držav o ohranitvi trajnostnega sobivanja Alp z naravo.«
Na 2.640 kilometrov dolgi poti je doživel lepe in manj ljube trenutke. Med lepe je uvrstil »srečanje samega s sabo«, z naravo, živalmi, ljudmi, ki jih je srečeval, najbolj pa obiske domačih, predvsem nekdanje žene Katje. Ta ga je obiskovala vsakih 14 dni oziroma na tri tedne in mu prinašala potrebno opremo, priboljške, ki si jih marsikje ni mogel privoščiti.
Med neprijetnimi pa se spomni napada na pol podivjanih psov, deževnega jutra, ki ga je zbudilo po noči pod milim nebom, neviht.
Med drugim: »Ko sem že čutil slast cilja, me je pod Rodico ujela nevihta in me z velikim ponižanjem pognala v dolino do Bohinjskega jezera, kjer sem eno noč zdravil rane napuha.
Je bila pa ta izkušnja tudi zdravilna, saj sem spoznal, da če narava ne dovoli, ne moreš z glavo skozi zid.« Z žulji na nogah ni imel večjih težav, od petih parov čevljev, ki jih je imel za pot, je tri pare povsem uničil, preostala dva pa na pol.
Mu je preizkušnja obrnila življenje na glavo? »Gotovo je bila to pot k samemu sebi, k ženi, odpustil sem marsikatere zamere, ki so se zgodile v polpreteklem obdobju. Glede na to, da gre tudi za romarsko pot, so se zgodili procesi, ki se na takšnih poteh zgodijo. Na neki način je pustila še sporočilo, ki je čakalo na to, da ga ponesem v svet. Menim, da sem to kasneje izpolnil s knjigama kot navdih naslednjim generacijam pohodnikov, predvsem mladim, ki takšne spodbude potrebujejo.«
Na vprašanje, ali bi vzel še enkrat to pot pod noge, je Igor odgovoril: »Gotovo, in sem tudi šel. Tri leta kasneje sem namreč prehodil še rumeno, 850 kilometrov dolgo pot Via Alpina od Trsta čez Dolomite do Oberstdorfa, pa transverzalo GR20 na Korziki, prav tako sem že prehodil nekaj etap vijolične poti Via Alpina od Doliča na Triglavu do Oberstdorfa čez Avstrijo in Nemčijo.
Letos se spogledujem s pohodom še nekaj 100 kilometrov poti, ki mi jih je ostalo na vijolični poti.«
⏹