V 50. letih prejšnjega stoletja je skupina elektrikarjev v Termoelektrarni Velenje, ki jo je zanimala radiotehnika, ustanovila prvi radioklub na tem območju Slovenije, samo štiri leta po ustanovitvi slovenske radioamaterske organizacije ZRS. Člani kluba so se kmalu oglasili na kratkovalovnih frekvencah, kot je YU3EKL. Klub se je večkrat selil in od leta 1992 deluje samostojno. Po smrti ustanovitelja Hinka Koširja leta 1960 nosi radioklub njegovo ime.
Časi možakarjev z ročnimi ali mobilnimi postajami, od katerih se je vsake toliko zaslišal pisk in radijsko šumenje ali komuniciranje v nenavadnih šifrah, so mimo. Danes imamo že skoraj vsi v žepih pametne mobilne telefone, s katerimi komuniciramo, radioamaterstvo pa se skorajda zdi kot tehnologija iz nekih drugih časov. Pa je temu res tako? Naš sogovornik Igor Stanko, predsednik radiomaterskega kluba Hinka Koširja Velenje, pravi, da ne.
Digitalna doba radioamaterstva
Vsekakor se je tudi radioamaterstvo z digitalizacijo spremenilo. Prišle so digitalne komunikacije, ki imajo ogromno prednosti, imajo pa tudi svoje slabosti. Danes se veze vzpostavljajo tudi s pomočjo računalnikov. »Imamo DMR digitalne postaje, kjer se lahko podobno kot po mobitelu radioamaterji pokličemo med sabo, obstajajo pa že tudi aplikacije za telefone, tako imenovane REMOTE postaje, s pomočjo katerih se pogovarjamo s postajo, ki je nameščena na sedežu radioamaterskega kluba,« novosti predstavi Stane.
Vključenost v sistem zaščite in reševanja
Radioamaterstvo je niz dejavnosti, od vzpostavljanja vez, gradnje postaj in anten do različnih vrst tekmovanj. Gre pa tudi za plemenito poslanstvo, saj so vključeni v sistem zaščite in reševanja. »Radioamaterji, ki živimo v okolici, predstavljamo neke vrste bazno postajo,« nam razloži Igor Stane. »V primeru aktivacije služb za zaščito in reševanje se povežemo, postavimo na lokacije z našo opremo in na sedežu vzpostavimo bazno lokalno postajo, od koder bi potem v primeru nedelovanja komunikacij informacije poročali naprej na sedež centra za obveščanje v Celju.« Radioamaterji se pojavijo tam, kjer nastane komunikacijski mrk in zveze ne delujejo več, zato vzpostavijo osnovno infrastrukturo za komunikacijo. Ko padejo zveze, je nemogoče koordinirati reševalne akcije, ni komunikacije med ekipami na tleh, prav tako je onemogočeno koordiniranje reševanja iz zraka s helikopterji.
Žledolom, poplave, požari
Radioamaterji so pomagali že pri številnih naravnih nesrečah, najbolj izstopajo žledolom leta 2014, poplave leta 2023 in zadnja večja akcija ob požaru na Krasu. Na mednarodni ravni je med radioamaterji najbolj ostal v spominu cunami v Indijskem oceanu, ko je voda praktično zbrisala določene predele otočij in kopnega. Takrat so se združili radioamaterji z vsega sveta, pomagali z opremo, vzpostavljali zveze in poročali o živih, mrtvih in ranjenih. V obdobju osamosvojitvene vojne je bil v Gasilskem domu Škale vzpostavljen center zvez, v okviru katerega so člani radioamaterskega kluba pomagali s svojo opremo, saj je vojska imela stare, več let skladiščene postaje, ki so se pričele kvariti, zato so radioamaterji pomagali s svojimi operativnimi postajami.
Tragične zveze med vojno
Posebna zgodba je tudi vojna na Balkanu, ko so bili določeni deli ozemlja obkoljeni. Takrat je bila edina mogoča komunikacija po radijskih postajah in radioamaterskih zvezah. V Velenju je bilo veliko priseljencev, ki so imeli na teh območjih bližnje in so lahko po teh zvezah z njimi komunicirali ali pa dobili osnovne informacije o tem, ali so njihovi svojci še živi oziroma kje se nahajajo. To poglavje je bilo v radioamaterstvu zelo travmatično, po drugi strani pa so bili operaterji tudi zelo ponosni, saj so pogosto v zahvalo tekle tudi solze.
Najdaljša zveza iz Velenja
V radioamaterstvu ločimo UKV-spekter ‒ ultra kratki valovi, pri katerih je signal krajši in lahko pokrivamo Evropo, in pa KV-spekter, pri katerem se valovi odbijajo od ionosfere in lahko potujejo tisoče kilometrov daleč. Na KV-postaji so tako iz Velenja vzpostavili zveze tudi z radioamaterji z Nove Zelandije, iz Avstralije in z raznih eksotičnih otokov, kamor gredo na odprave poleg znanstvenikov tudi radioamaterji in vzpostavijo povezave. »Komunikacijska zveza ni samo zveza med radioamaterji, je predvsem zveza med ljudmi, mesti, državami in celinami. Radioamaterstvo mora obstajati, saj smo tisti, ki pomagamo, ko vse zveze odpovejo,« za konec dodaja Igor Stanko.
