Maja Vrzelak je po poklicu vzgojiteljica v vrtcu, doma pa se sooča z izzivom, ki ji je še bližje. Njen sin ima namreč avtizem. Uvodoma pove, da se tudi v vrtcu vsako leto v oddelkih pojavi vsaj kakšen otrok s posebnimi potrebami. »To niso vedno otroci z avtizmom, lahko imajo govorne ali čustvene motnje, motnje pozornosti. V rednih oddelkih, kjer delam sama, imajo pomoč socialnih pedagogov, specialnih pedagogov ali logopedov. Težje oblike so vključene v razvojne oddelke,« pojasnjuje Vrzelakova, ki je pri sinu opazila prve posebnosti že v predšolskem obdobju, a takrat še niso bile tako izrazite, da bi dobil diagnozo. »Šolanje se je sprva dobro začelo, do 5. razreda je lepo napredoval, saj se je počutil varnega v enem oddelku z enim učiteljem.

Prehod na predmetno stopnjo pa je bil velik šok: menjava učiteljev, učilnic in več časa na hodnikih ga je preobremenila. Hitro se je pokazalo, da tempa ne zmore več. Začel je izostajati, ostajal je doma ali pred šolo, ni zmogel v razred. To se je stopnjevalo do točke, ko je bil hospitaliziran. Zelo naporno je bilo vračanje iz bolnišničnega zdravljenja v šolo. Sprva nismo vedeli, da gre za avtizem,« pripoveduje. Diagnozo so mu nato postavili na Centru za duševno zdravje v Velenju, nato smo z roko v roki delali z Mojco Potočnik, dipl. delovno terapevtko in Mašo Naraločnik Sinur, univ.dipl. psih.,spec. klin. psih. Od takrat naprej družina sodeluje s strokovnjaki in šolo, korak za korakom.

Največji izziv je šolsko okolje

Kaj vam predstavlja največjo težavo? »Največja težava je, da je otrok vključen v redni program, ki ga ne zmore. Usmerjen je v program osnovne šole z enakovrednim izobrazbenim standardom za otroke z avtističnimi motnjami, ki ga izvajajo na Centru za sluh in govor Maribor, kjer obstaja poseben tim za avtizem, a tam so vsa mesta zapolnjena, tako da čakamo na prosto mesto. Zelo pogrešamo takšne programe v našem lokalnem okolju, saj bi bilo to veliko lažje, kot vožnja vsak dan v Maribor,« pove mama Maja. Pri učenju doma se pokaže največja razlika: »On pri pouku ni prisoten v razredu, dela v kabinetu s spremljevalko. Veliko razlage, ki bi jo moral dobiti v šoli, ostane za doma. Če bi imel razlago učitelja, bi veliko lažje sledil.«

Stiske in močnejša področja

Največja težava je bila izključenost: »Na socialnem področju je zelo šibek. Pri mojem sinu ni bilo veliko takih neposrednih izkušenj z nesramnostjo, je pa doživel izključenost. Ker je na socialnem področju šibkejši, se ni vključeval v pogovore, ni prevzemal pobud, zato je v 5. in 6. razredu pogosto samo sedel ob strani. Sošolci so ga bolj spregledali kot pa odkrito izločali.« Kljub temu ima področja, kjer izstopa: rad kuha, zelo ima rad živali, skrbi za domače ljubljenčke, v naravi pa vedno išče žuželke, kobilice in drobne živali,« z mehkobo spregovori mama otroka z motnjo avtizma. Ali je avtizem še vedno tabu? »Mogoče. Zdi se mi, da se starši pogosto bojijo poiskati pomoč. Ampak čakanje ne pomaga. Prej ko se obrneš na strokovnjake, prej lahko otroku pomagaš. Ko smo dobili diagnozo, nam je bilo lažje, ker smo končno vedeli, zakaj ima težave. Res je, da sledi nova stiska, saj se zaveš, da bo to za vse življenje, a vendar je bolje vedeti in graditi naprej.«