Velenje, 10. oktobra ‒ Letošnja rdeča nit svetovnega dne duševnega zdravja je bila dostop do pomoči ob kriznih dogodkih. Ti lahko močno zaznamujejo posameznika, pa naj gre za naravne nesreče, življenjske prelomnice ali trenutke, ko se nekdo znajde v hudi osebni stiski. O tem, kako pomembno je, da imajo otroci in mladostniki pravočasno, učinkovito in dostopno podporo, smo se pogovarjali z mag. Mašo Naraločnik Sinur, univ. dipl. psih., spec. klin. psih., vodjo Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov Velenje.

Zakaj smo na dan duševnega zdravja govorili o avtizmu?

»Avtizem je ena od nevrorazvojnih motenj, te pa po mednarodni klasifikaciji bolezni sodijo v širšo skupino duševnih, vedenjskih in nevrorazvojnih motenj. Poleg avtizma med nevrorazvojne motnje umeščamo še motnjo aktivnosti in pozornosti, jezikovno govorne motnje, motnjo motorične koordinacije, motnje v intelektualnem razvoju oziroma intelektualno manjzmožnost ter motnje šolskih veščin, npr. disleksija in diskalkulija. Ko govorimo o osebah z nevrorazvojnimi motnjami, govorimo o posameznikih, katerih možgani delujejo nekoliko drugače kot pri večinski populaciji. Sebe, druge in svet posledično zaznavajo, doživljajo in se nanj odzivajo drugače kot večina vrstnikov. Kako drugače, pa je odvisno od vrste motnje in posameznikovih osebnostnih in drugih značilnosti ter tudi značilnosti okolja, v katerem živi in odrašča.«

Če gre za značilnosti delovanja možganov, zakaj govorimo o motnjah?

»Če bi kdorkoli od nas prebiral, kaj so značilnosti posameznih nevrorazvojnih motenj, bi se zelo verjetno pri kateri od značilnosti prepoznal, morda tudi pri več njih. Da pa govorimo o motnji, mora biti prisotnih več kriterijev. Prvi kriterij je ta, da je pri osebi prisoten cel skupek značilnosti neke motnje. Drugi kriterij je, da so te značilnosti pri posamezniku izražene pomembno bolj kot pri njegovih vrstnikih. Tretji, zelo pomemben, pa je ta, da te značilnosti osebo pomembno ovirajo na enem ali več področjih vsakodnevnega življenja – doma, v šoli, službi, v medosebnih odnosih, … Izpostavila pa bi še en zanimiv vidik nevrorazvojnih motenj oziroma nevrorazvojnih posebnosti. V klinični praksi lahko že zelo zgodaj prepoznamo znake, ki pomenijo tveganje za nevrorazvojne motnje, tudi avtizem. Ni pa nujno, da bodo te značilnosti za otroka in njegovo družino oviro predstavljale že takrat. To se lahko zgodi šele kasneje, ko otrok odrašča in se vzporedno s tem dvigajo tudi zahteve in pričakovanja okolja do njega. Ko govorimo o avtizmu, sta vstop v vrtec in kasneje v šolo tisti prelomnici, ko se stvari običajno zapletejo. So pa tudi primeri, ko se zatakne tudi šele v obdobju mladostništva.«

Kako pa avtizem prepoznamo?

»Ena od značilnosti oseb z avtizmom je, da imajo težave pri razumevanju socialnih situacij in se v njih težje znajdejo. Ljudje od rojstva naprej pomemben del informacij o sebi, drugih in okolju pridobivamo z opazovanjem in posnemanjem drugih. Na primer: Predstavljajte si dojenčka, ki neumorno joka, ker je lačen. On ne ve, da je lačen, samo nekaj neprijetnega občuti v trebuščku. Odrasla oseba, ki zanj skrbi, pa ve, da je zelo verjetno lačen, ker že tri ure ni jedel. Tako bolj ali manj umirjeno pristopi in ga nahrani. Dojenček se nauči, da ko v trebuščku občuti nekaj neprijetnega, pristopi znan obraz in poskrbi, da neugodje mine. Ob tem odrasli svoje vedenje običajno tudi komentiramo, npr.: »Aha, vidim, da si lačen. Sem pripravila flaško, pridi, v redu bo.« Na ta način se otrok postopoma nauči, da ta telesni občutek poimenujemo lakota in tudi, kako ravnamo, da izgine. Podobno se ljudje naučimo številnih stvari. Predvsem se učimo o tem, kaj se v določeni situaciji spodobi in kaj ne, kaj je pričakovano v nekem medosebnem odnosu in kaj ne. To t. i. socialno učenje poteka predvsem z opazovanjem in manj z besedami. Za osebe z avtizmom pa je značilno, da jim ravno takšen način učenja ne gre dobro. Tako so lahko socialne situacije, ki so precej kompleksne in manj predvidljive, zanje izjemno zahtevne.

...

Več v aktualni številki Našega časa.