Katjo sem spoznala v direktorjevi pisarni. K nam jo je pripeljal takratni grafični oblikovalec Festivala mladih kultur Kunigunda Žiga Gojević. Zaradi študijskih obveznosti je predlagal, da bi bil mentor kakšnemu novemu talentu in počasi predal štafeto. Izbral je Katjo. Ko smo se pogovarjali o tem, kakšne so potrebe festivala, sem ujela njen zmedeni pogled. Tak »o-ou« pogled. Kot je povedala kasneje, festivala sploh ni poznala. Z Jankom Urbancem sva ji podarila Kunigundino knjigo Pod svobodnim srcem in ji »zažugala«, da moraš naprej spoznati preteklost, razvoj in utrip, da lahko daš svoj pečat. Ko je čez nekaj mesecev pokazala prve ideje, smo si rekli: »Ta je naša!«

Zaključila je prvo stopnjo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje ‒ Univerza v Ljubljani, smer Grafično oblikovanje.

»Kmalu me čaka iskanje službe,« zavzdihne. »Rada bi se uveljavila kot oblikovalka. Še prej pa, če bo le možno, izkoristila izmenjavo v okviru programa Erasmus +. Mika me Portugalska ali pa Poljska.«

Začneva pri grafičnemu oblikovanju. Najprej me je zanimalo, kako si doživljala svoje prvo leto kot ustvarjalka celostne grafične podobe Kunigunde?

»Povabil me je kolega Žiga, pa sem si rekla, zakaj pa ne, čeprav v resnici nisem vedela, za kakšen festival gre (smeh). Zame je bila to nova izkušnja v smislu oblikovanja, končnega izdelka, delovanja v timu, nisem vedela, kaj vse bo iz tega nastalo. Na začetku je bilo težko, ker si nisem točno predstavljala, kaj vse me čaka. Ko pa smo sedeli skupaj, je steklo. Dobila sem usmeritve, razumela sem želje in smo se našli. To sodelovanje je dvignilo moja nadaljnja pričakovanja do sebe in naročnikov. Pregledala sem zgodovino in prebrala zgodbe. Potem sem razmišljala o tematiki, ki jo je ekipa izpostavila za to edicijo. V Velenju je bilo to leto Green Leaf-a, in tudi mi smo razmišljali bolj »na zeleno«. Moj odgovor je bil v smeri »green washinga«, bombardiranja z zeleno. Priznam, da se mi zelene tematike kdaj zdijo trenutna senzacija (smeh).«

Česa si se naučila?

»Delati po časovnici, vsaj približno, upravljanja lastnih datotek, hitrega odgovarjanja na maile, sledenja smernicam, ki se ves čas izpopolnjujejo, dela v ekipi, zraven pa se tudi zabavati.«

Prvič si ustvarila tudi merch. Kaj predstavlja?

»Ta majica je velenjska kultura v eni sami majici (smeh). Mladina v hoodijih, obdana z drevesi in bloki. Razmišljala sem o parku v mestu, o zgodovini Velenja, to me je takrat zanimalo.«

Kunigunda ti je zaupala tudi letos. Kaj se je spremenilo?

»Razmišljanje se je kar preneslo. Lani sem delovala bolj na zunaj, srce, bomba, okolje, vojne, kot sem že omenila, to leto pa sem šla bolj na noter, na lokalno skupnost, tema mi je bila bolj blizu. Pristop je bil drugačen, lažje se je bilo poistovetiti, videla sem ful nekih stvari, povezanih z mestom. Postavljala so se mi goreča vprašanja, taka, ko te kar glava zapeče, zato je bila to leto malo rdeče-oranžna (smeh). Je pa res, da je bilo lažje oblikovati, proces sem imela naštudiran, program je bil hitro zasnovan, vedela sem, kaj delamo, estetiko je bilo lažje najti.«

Kakšna pa bo po tvoje … Prihodnost? Vemo, kam gremo?

»Bohvekam. Nekam pa že (smeh). Kljub temu da je majica kar pesimistična, še vedno mislim, da mladi lahko naredimo kako spremembo, da bomo aktivni, ne samo na družabnih omrežjih, tudi v živo, ko bo treba. Da hodimo v naravo, jo spoštujemo. Upam, da bo vse ok, vidim pa, da lahko gre dosti stvari narobe. Hopeful pessimism, haha.«

Računaš na to, da ste lahko mladi sprememba?

»Da.«

Igraš saksofon?

»Začela in končala sem ga v osnovni šoli, haha. Naredila sem osnovno glasbeno šolo, ni pa se mi dalo vaditi, saj veš, disciplinirano vežbati.«

Kaj pa je tvoja »muska«?

»Različno, včasih ne potrebujem besedila, me zanima melodika, sicer pa mora biti hitro. Recimo Ado, japonska izvajalka, mi je ful všeč. Našla sem jo po naključju. Rock in metal glasbo dela, ima dober vokal, v ozadju so odlični instrumenti in lahko v njeni glasbi res uživaš. Tudi jaz jo kdaj zaigram na saksofon.«

Vrniva se k delu … Kako prepoznaš slabo animacijo?

»Najprej po grafiki, potem po kvaliteti animacije, kako je zasnovan svet, v katerem se lik giblje, interakcije med liki, kako poteka slow motion. Dober primer je športni anime Haikyu!!«
Ko omeni igrice, se odločim, da spregovoriva tudi o tem, da v družbi, vsaj odraslih, veljajo za škodljive. Vemo, da lahko razviješ hudo odvisnost.
»Meni igranje odpira nova obzorja. S tem pride tudi preciznost, včasih je potrebna matematika.«

Dvignem obrvi …

»Recimo, da točno veš, kje moraš imeti postavljeno miško. V nulo. Pozornost moraš imet za detajle, spomin utrjuješ, poznavanje ozadja zgodbe obsega več let, če bi prebral besedilo. Zanimivo mi je, kako doživljaš prostore, kako si del fikcijskih dogodkov. Slaba stran pa je recimo fizično bedenje, oči lahko fejst bolijo. Pa rutina se ustvari, če igraš vsak dan. Jaz recimo igram od ene ure pa do … (smeh).«

Pove, da gre pri igranju iger tudi za ustvarjanje alter ega. Da je tam vzporedni svet, kjer si (lahko) to, kar tu nisi …
»V realnem svetu greš do šole pa nazaj, tam se ti pa svet odpre. Velik thrill. Raziskujem puščave, Japonsko, spoznavam alternativno arhitekturno verzijo Francije, arabske države. No, ne igram pa ves čas, tudi brskam dosti na temo dizajna, skušam slediti, kaj je novega, berem članke, pogledam kake hecne videe, naredim deep dive v kako random tematiko.«

Povej mi še kakšno svojo zdravo navado, za protiutež igricam (smeh).

»Poskušam spati vsaj sedem ur na dan, ne spijem več kot tri kave na dan, probam vsak dan telovaditi, jem zdravo, ne preskakujem obrokov,« se nasmeji. Zelo rada hodi na sprehode, da se nadiha svežega zraka, ker ji narava daje občutek miru, navdih, prostor, v katerem lahko samo je. Brez filtrov. Razmisli stvari in ne gleda v telefon. Dokler je ne pocuka pes, da naj le malo pospeši korak.

Omenila si alter ago, ki se izrazi pri igranju igric. Kako bi se pa opisala? Kdo je Katja, ki mi sedi nasproti, kaj si že mogoče »dala čez«?

»Kontroliran kaos haha. Hmmmm … (se zamisli). Včasih imam ogromno stvari v glavi, včasih pa nič. Kot otrok ali najstnica sem bila precej zadržana do novih ljudi, sploh nisem bila družabna. Tudi do spoznavanja pop kulture sem bila zadržana. Zanimalo me je risanje, igranje na sintisajzer, čeprav ga nikoli nisem znala (smeh), igrala sem se z živalmi. Ful sem imela strah pred nesprejetostjo. Polna sem bila negotovosti, nisem imela najboljše samopodobe.«

Kaj bi rekla mladim, ki se počutijo podobno?

»Najdi si vsaj enega prijatelja. Takega, ki mu lahko poveš vse pod tem soncem. To sem jaz k sreči mela. Potem poskušaj iti malo v svet. Navadi se, da ti ljudje kdaj rečejo ne. Počni absurdne stvari. Pristopi do koga, magari s kako neumno izjavo o vremenu. Mogoče pohvali jopico, ne vem, just go say hi. Treba je iz cone udobja. Meni je to uspelo na faksu, pomaga drugo okolje, da me ni nobeden poznal in sem štartala z nule. Prepuščen si sam sebi in potem moraš. Recimo: »Ej, a ti veš, kaj delamo?« »Ne.« »Jaz tudi ne.« (Smeh): In se začne.«

Koliko pa je ta, recimo neke vrste izolacija, vplivala nate?

»Precej. Šele ko sem znižala kriterij, kaj oziroma kdo moram biti kot oseba, sem ugotovila, da sem ful bolj družabna, kot sem mislila. Sprostiti sem se morala. Dejansko.«

Kakšen je bil kriterij?

»Bodi ful uspešna v šoli, ubogaj starše, moraš biti estetsko lepa. Ko si najstnik pa gledaš Pinterest in vidiš kako res lepo punco in njen lep outfit in potem gledaš sebe v ogledalu in si misliš, da moraš shujšati. Čeprav nisem nikoli imela prekomerne teže. Vse to ti jemlje samozavest, ko vidiš te popolne ljudi na internetu. Sploh, če imaš očala, you know, očalarka. Pa še moj priimek, you know ‒ Klinc. Gre za vprašanje, kaj si misliš o sebi, ko se vidiš v ogledalu. Moraš se sprijazniti s tem, da si to ti, in si samo eden. Ne smeš se primerjati z ostalimi, sploh online.«

Kako pa doživljaš vašo generacijo in svet okoli sebe?

»Živimo s telefoni in praktično gledamo, kako tja odteka naše življenje. Ko jih pa le odložimo in se spravimo kaj narediti, pa nastanejo zelo dobri rezultati. Poglejte Nepal!«

Imaš zanimiv način dela. Preden se vsedeš za računalnik, morajo vse ideje na papir.

»Dobre in tudi najbolj grozne, vse mora na papir, ja, da jih lahko začnem vrednotiti. Šele potem jih spravim na računalnik in od tam razvijam naprej. Zelo rada se ukvarjam s plakati, v prostem času pa s kreiranjem namensko grdih skic.«

Povej več!

»Imam perfekcionistični pristop. Sem precej samokritična. Hočem naredit uspešen izdelek, zato rabim protitež tega, da je nekaj čim grše in čim bolj neuspešno, da sama sebi pokažem, da ni slabo, kar delam. (smeh).«

Kdaj si pa s sabo pomirjena, zadovoljna s svojim delom?

»Uf. Mogoče, ko imam v redu lineart, da je dosti elementov postavljenih na svoje mesto, da je vse popredalčkano. Včasih imam občutek, da preveč zavlačujem s stvarmi, preden se jih lotim. Ko je deadline dovolj blizu, se pa stisne pa vse gre.«

Je kakšen projekt, ki bi ga zavrnila?

»Po mojem kakšna dark tematika, kakšne fejst politične stvari. Moram se vsaj malo poistovetiti s tem, kar delam. Pomembno mi je, da imam fajn odnos z naročnikom.«

Za konec pa zaključiva na mladinski sceni. Bila si tudi mentorica in udeleženka na mednarodnih izmenjavah v okviru našega mladinskega centra. Kako je bilo?

»Ful zanimivo, ker gre za interakcijo z mladimi z različnih koncev Evrope, ki gredo skozi ista doživetja. Niso bili sami, nisi sam. Vsi si želimo potovati, to je način, lahko potuješ, spoznavaš nove ljudi, nova znanja pridobiš, lahko se kaj naučiš iz novih izkušenj in življenj drugih.«

Sediva v eMCeju, zdaj ga že dobro poznaš. Kako se počutiš tu?

»Super je, da se lahko prideš družit, spit koktajl, malo zaplesat. Včasih mi je bil malo scary, po stenah čisto preveč črnine, zdaj mi je pa všeč, je črna postala moja barva, haha. Pa na Efenkovi je fajn, da so vsako popoldne neke aktivnosti za mlade, da niso važni samo zvezki, da imaš nek skupni družaben prostor.«

Na vprašanje, če vemo, kam gremo, si mi odgovorila. Pa veš, kam greš, vsaj v bližnji prihodnosti, ti?

»Živela bi v Šaleški dolini. Če bo stanovanje (smeh)«.