Karel Adamovich de Csepin in njegova žena Bianca, rojena grofica von Wickenburg, sta postala lastnika Velenjskega gradu leta 1858. Grad sta kupila od prejšnjih lastnikov, grofov de la Fontagne d‘Harnoncour-Unverzagt. Kupila sta ga kmalu po poroki, ki sta jo tedaj dvajsetletna Bianca Albertina Ida Maria Capello, grofica Wickenburg, in Karel pl. Adamovich de Csepin sklenila 18. oktobra 1857 na gradu Brunnsee na Štajerskem. Ob prihodu sta na gradu izpeljala eno zadnjih obsežnejših predelav grajske stavbe ter to predelavo obeležila z grbovno ploščo, ki jo krasita grba rodbin Adamovich in Capello, grofov Wickenburgov. Slednji je upodobljen le v svoji osnovni obliki (Stammwappen), samo klobuk s trakom. »Capello« namreč po italijansko pomeni klobuk. Grbovna plošča je vzidana v severno steno južnega palacija v grajskem atriju. V lasti Adamovichev je grad ostal celih 60 let, vse do leta 1918, ko so ga prodali sorodniku Karlu grofu Coroniniju. So pa člani družine Adamovich še naprej, sicer kot najemniki, ostali na gradu in tu živeli skoraj do konca druge svetovne vojne.
Družina je tako živela v Velenju več kot tričetrt stoletja, posamezni člani družine pa so bili bolj ali manj vpeti v vsakdanje življenje tedanjega trga Velenje z okolico.
V spomin Velenjčanov se je zlasti zasidrala Bianca Adamovich oziroma po poroki z grofom Arthurjem Augustom Mensdorff- Pouillyjem grofica Mensdorff. Znana je bila predvsem po svoji dobrodelnosti, po njej pa nosi ime tudi današnja Vila Bianca. V njej je Bianca namreč živela, potem ko se je na gradu najprej s svojo ženo in nato z družino naselil njen najstarejši sin Karel. Tu se je leta 1902 tudi poročila s svojim drugim možem grofom Mensdorff-Pouillyjem ter 19. septembra leta 1912 tam umrla v starosti 75 let. Pokopali so jo na starem pokopališču ob cerkvi sv. Martina v Šmartnem pri Velenju. Pogreba, na katerem je »ganljivo slovo v slovenskem jeziku« izrekel župnik Franc Cizej, se je udeležilo veliko domačinov, mdr. tudi državni poslanec dr. Verstovšek. Biance so se nekateri stari Velenjčani še spominjali, tako dr. Jože Hudales, »kot lepe, mogočne in prijazne gospe ter znane velenjske dobrotnice«. Tudi v velenjski šolski kroniki je ostalo zabeleženo, da je Bianca ustanovila ter skrbela za tukajšnjo jušno ustanovo (Suppenanstalt), ki je bila urejena 8. novembra 1887. Revni otroci so v jesensko-zimskem času dnevno, razen ob četrtkih in nedeljah ter ob božičnih in velikonočnih počitnicah, dobivali porcijo zakuhane juhe v gostilni gospe Frančiške Ferder v Velenju. Bianca pl. Adamovich je bila tudi odbornica ženskega odbora za aktivnosti v lavantinski škofiji ob zlati maši papeža Leona XIII. ter je leta 1887 v ta namen darovala kazulo (mašni plašč), sama pa je naredila mašni plašč za cerkev sv. Andreja v Šaleku. Srečamo jo tudi kot prvo našteto v množici plemkinj v Celju, ki so na peronu v družbi mestnih veljakov in večtisočglave množice 30. oktobra 1887 nadvse slovesno pričakali kronskega princa Rudolfa in princeso Štefanijo, ki sta prišla na polaganje zaključnega kamna v bolnišnici (špitalu Elizabeta), in na devetem generalnem zboru Društva vojnih veteranov grof Arthur Mensdorff-Pouilly leta 1891 v hotelu Straus v Celju, pri čemer jo omenijo kot namestnico botre zastave in podpornico društva. Bianca je bila tudi dama reda zvezdnega križa (Sternkreuzordens-Dame), enega najbolj poznanih ženskih rodov, ki je bil tesno povezan s pobožnostjo in karitativnostjo.
Literatura: Mateja Medved, razstava (Ne)znane osebnosti iz porečja Pake: Rodbina Adamovich de Csepin, 2011; Rok in Špela Poles, Villa Bianca. Zgodba o ponovnem rojstvu vile, Velenje: Berivka, 2011, str. 158–159.
