Velenje, 29. julija – 95 svečk na torti je upihnil Bojan Glavač, številnim generacijam prebivalcev Šaleške doline in tudi širše poznan kot prvi ravnatelj Gimnazije Velenje, v mlajših letih tudi zelo uspešen športnik, pa zapisovalec anekdot in zgodb Velenja in tudi čarodej Boy.

Kljub letom je bistrega duha, zgovoren, poln zgodb in spominov nekih preteklih časov, ko je bilo marsikaj drugače, kot je danes. V nekem pogledu bolje, v nekem pogledu slabše, pravi.

»Zdaj je veliko bolje, kar se tiče materialnih stvari. Včasih pa smo skromno živeli, sploh če se spominjam predvojnih časov. V Velenje smo se z družino preselili leta 1938. Takrat je bil v Velenju le en avtomobil! Meso je bilo na mizi enkrat, morda dvakrat na teden, kruh so nam odmerjali, v šolo smo šli bosi, za malico smo si nesli kos kruha in jabolko. Zdaj pa ponujajo, kar hočeš … Več pa je bilo prijateljstva, iskrenih vezi. Pa poznali smo se vsi. Zdaj tu živi več kot 30.000 ljudi.«

Bojan Glavač pravi, da so bili tisti časi v primerjali z današnjimi kot noč in dan. Mnogokaj ga jezi, marsičesa ne razume, pravi. Žalosti ga, da se je poslovilo že veliko njegovih sošolcev in sodelavcev, prijateljev. Z aktualnim dogajanjem doma in po svetu je dokaj na tekočem, bere tudi Naš čas.

Spomini na začetek ravnateljevanja

Bojan Glavač je bil 32 let pedagoški delavec – najprej učitelj na OŠ Mihe Pintarja Toleda, od leta 1965 do upokojitve pa prvi ravnatelj velenjske gimnazije.

»Rekli so mi, ti boš ravnatelj nove gimnazije. Pojma nisem imel o gimnaziji. K sreči sem imel v Celju sorodnika, ravnatelja, in na Ravnah na Koroškem sošolca, ravnatelja. Ta dva sta mi dala osnovne informacije o tem, kaj moram delati, kako začeti. Prva težava je bila, da je bilo premalo kandidatov za šolo – 40, pogoj pa je bil, da bomo imeli dva razreda. Tako sem šel v osnovne šole v Mislinjsko dolino in Slovenj Gradec in nagovarjal ravnatelje, naj učence usmerijo na velenjsko gimnazijo. Povezava z vlakom je bila ugodna in smo le vpisali dva oddelka,« je pripovedoval.

V Šaleški dolini je bilo takrat kakšnih pet visokoizobraženih posameznikov, je dejal, zato je bilo tudi iskanje ustreznega učiteljskega kadra za poučevanje na gimnaziji zahtevno – ena od profesoric je bila domačinka, nekdo je prišel iz Brežic, drugi iz Murske Sobote. Pomagal je Rudnik lignita Velenje, ki je »dal« stanovanja. Bili pa so strogo pod nadzorom Ljubljane, kajti tam niso bili najbolj navdušeni, da je Velenje dobilo gimnazijo. Pod drobnogledom je bila prva matura, a so se učenci in profesorji zelo dobro odrezali in velenjska gimnazija je z leti pridobila velik ugled.

Ustanovila sta gimnazijo

Prvih let se zelo dobro spominja tudi Frančiška Štrban, prva sodelavka Bojana Glavača in edina, ki je poleg njega še ostala od prve generacije zaposlenih. Kot je dejala, sta leta 1965 ustanovila Gimnazijo Velenje: »On je nastopil kot ravnatelj, jaz kot tajnica šole. Na tem delovnem mestu sem ostala deset let. Začela sva s kredo in tablo ter z nabavo vsega ostalega potrebnega materiala in osnovnih sredstev, pa z učnimi načrti – orala sva ledino. Imela sem malo izkušenj s SDK (tedanja Služba družbenega knjigovodstva, op.a.) in z davkarijo.«

Prvi prostori gimnazije so bili v stavbi Rudarskega šolskega centra. »On je bil super šef, nikoli nismo imeli nobenih nesporazumov, odličen kolektiv smo bili,« je še dejala Frančiška Štrban. Pot jo je kasneje vodila v Ljubljano, kjer je preživela 40 let, zdaj pa je znova Velenjčanka.

»Čarovnija me dviguje«

Bojan Glavač je imel dolga leta stalno omizje s svojimi kolegi, prijatelji, ki pa se je žal z leti skoraj povsem izpraznilo. Po telefonu se sliši še z Matjažem Kmeclom, drugih več ni. A vendarle se je na praznovanju rojstnega dne zbrala druščina njegovih nekdanjih sodelavk in sodelavcev – profesorjev velenjske gimnazije oziroma šolskega centra, ki so ga počastili z veliko čokolado z lešniki, s čimer so se mu najbolj ustregli. »Čokolada da, kava, cigareti, pivo in vino me pa nikoli niso zanimali,« je pojasnil slavljenec.

Na praznovanju mu je v imenu vseh čestitala Nada Zavolovšek Hudarin, ki je poudarila predvsem, da jih veže ena gospa – to je gimnazija: »V tistem času je najbrž še ne bi bilo, če ne bi bilo tvoje volje in znanja, seveda ob pomoči gospodarstva in politike. Ta gospa letos praznuje 60 let in tako sta oba že v letih. Naj te še naprej veselijo drobne, iskrive misli, dejanja, želje in interesi. Teh je res veliko – ukvarjal si se z veliko športi in dosegel vrhunske rezultate, pišeš pesmi in zgodbe. Nas v zbornici pa si ‚rihtal‘ tako, da smo delali odgovorno, in imeli smo se zelo lepo.«

Marsikdo Bojana Glavača pozna po njegovem hobiju – kot čarodeja Boya. S svojimi triki navdušuje vse generacije, veliko pa ta dejavnost pomeni tudi njemu. »Čarovnija me dviguje. Pred nastopom moram vaditi. So ljudje, ki čarovnije sploh ne marajo, so taki, ki jih navdušuje, in taki, ki jih zanima, kako sem trik izvedel. Me je zadnjič klical nekdo pozno zvečer, češ da ne more spati, ker ne ve, v čem je trik!«

Vse najboljše, gospod Glavač, čarajte svoja leta v zdravju še naprej!