V nedeljo, 22. junija, smo na Kavčnikovi domačiji v Zavodnju nad Šoštanjem priredili tradicionalni kresni večer, letos že 25. po vrsti. Med stalnimi obiskovalci, ki se vsako leto radi udeležijo kresovanja, je veliko domačinov, razveseljujejo nas tudi novi obrazi. Kresni večeri se danes ponekod po Sloveniji prirejajo v spomin na stare šege in navade. Sporočilnost te tradicije je tako močna, da jo velja ohranjati.
Ob kresi se dan obesi
Že v predkrščanskem obdobju so ljudje pomembne letne mejnike poznali, jih spoštovali in praznovali s posebnimi šegami. Prav ob kresni noči so ljudje v preteklosti najraje kurili kresove predvsem po hribih in v gorah, zato da so bili bliže soncu. Kresni večer se je praznoval v noči s 23. na 24. junij, na predvečer godu Janeza ali Ivana, po svetniku Janezu Krstniku. Gre za pomembno naravno mejo v letnem koledarju, ko je dan najdaljši, nato pa se zopet začne krajšati. Po starem izročilu naj bi soncu prav na tej prelomnici začela pojenjati moč, zato so v marsikaterem kraju kurili kresove, da bi s tem moč soncu uspeli podaljšali. Podoben pomen je imelo tudi vrtenje gorečih koles, nošenje plamenic in podobno.
Mitološki Kresnik in magičnost noči
S prižiganjem kresnega ognja se ohranja spomin ne le na pretekle (staroslovanske) šege, ki so povezane s kresom, temveč tudi v spomin na mitološko bitje Kresnika. Ta je tekom zgodovine iz sončnega božanstva indoevropskih korenin slej kot prej dobil človeško podobo – staroslovanski Svetovit, pri Slovencih Kresnik. Kresnik nastopa kot božanstvo, dobri demon in dobrodelni junak, ki ima bivališče na gori ali na nebu. Njegovi atributi so povezani z ognjem, strelo in zlato barvo. Bori se ali s kačo, kačjo kraljico, z zmajem, velikanom in s podobnimi bitji ali pa mu je za nasprotnika kar drug Kresnik – zaradi česar poznamo tudi termin kresanje (udarjanje, zažiganje, iskrenje, letenje). Kasneje je Kresnik izgubljal bajeslovne poteze, dobil je religiozno preobleko. Ohranilo se je ime, Janez Krstnik, in se morda prav zato tudi tako dolgo ohranil z vsemi svojimi spremljevalnimi navadami.
Kresna noč in kres sta v indoevropskem prostoru najbolj magično obdobje. V noči, ko naj bi se po starem verovanju dogajale čudežne reči, si lahko napovedal svojo usodo ali prihodnost, na primer, kakšna bo letina. Veliko vedeževanja je bilo povezanega z napovedjo smrti, rojstva in poroke. Mlada samska dekleta so si lahko napovedala svojega izbranca ali čas poroke. Ponekod zasledimo, da se bo dekle, ki kres preskoči, še v tistem letu poročilo. Z vero v čudodelnost ognja so si ljudje olajšali vsakdan; pepel od kresnega ognja so ob neurju vrgli v zrak na priprošnjo, da gre huda ura mimo brez škode.
Ne le ogenj, tudi voda in različne rastline (kot so šentjanževe rože idr.) imajo na to noč čudežne moči. Izročilo pravi, da lahko razumeš govorico živali, če ti praprotno seme nevede pade v čevelj. Poleg tega se lahko na kresno noč najde skriti zaklad.
V kresni noči naj bi svoje moči preizkušali škrati, vile in druga nadnaravna bitja, okrog naj bi se podile čarovnice. Zavoljo obrambe tu nastopijo t. i. kresnice, mlada dekleta, ki so hodile na polja in njive, da bi ubranila poljščine in pridelke pred čarovnicami, ki naj bi ob kresnih večerih »nagajale« ali škodovale ljudem, živini ali uničile pridelke.
Zakaj ohranjati to tradicijo?
Na Kavčnikovi domačiji kresni ogenj prižigamo že več kot dve desetletji. V spomin na skoraj pozabljeno dediščino kresovanj, na drugi strani pa hkrati ohranjamo dolgoletno tradicijo kresnih večerov na Kavčnikovi domačiji. Lep obisk in pozitivni odzivi kažejo, da gre za čaroben dogodek, ki združuje ljudi. Gre za poseben dan v letu, ko domačijo (ta izjemni arhitekturni spomenik) zunaj okrasimo s kresničevjem, se poveselimo ob veseli igri, ljudskih glasbi, domačih dobrotah, skritih zakladih za otroke in srečanje zaključimo ob kresnem ognju.
Da, kresna noč ima svojo moč. Naj kresni ognji gorijo in tlijo še dolgo, da ne gredo v pozabo.
Foto Tanja Verboten
