Šoštanj, 30. januarja – Gost prvega letošnjega Klepeta pod Pustim gradom v Muzeju usnjarstva na Slovenskem z Jernejem Hozjanom je bil domačin Matjaž Cesar, ki pa ga dobro poznajo tudi Velenjčani. Rodil se je namreč v začetku 60. let prejšnjega stoletja v Šoštanju, preživel otroštvo, mladost in domala celo delovno dobo, leta 2006 pa se je preselil v Velenje, kjer z družino živi še danes. Je predsednik Karate kluba Velenje in svetnik v Svetu MO Velenje. Konec leta 2024 se je kot sodelavec v Termoelektrarni Šoštanj upokojil.

»Bil sem lump!«

Pripoved svojega življenja je začel s spomini na otroška leta, ki jih je z mamo Kristo, samohranilko, živel na Glavnem trgu 6. Center mesta je bil tudi center njegovega »učenja« življenja s prijatelji in sošolci, ko so marsikatero ušpičili – včasih jo je odnesel dobro, včasih pa je poduk dodala še mama.
»Mama je bila frizerka in je delala čisto blizu doma. Ko sem bil dovolj star, sem že dobival prve naloge za pomoč pri hiši. Ko sem bil šolar, pa je bilo njeno navodilo: »Najprej domače naloge, nato pospraviš po hiši, potem pa ven!« A sem ta pravila opravil v obratnem vrstnem redu in je za domače naloge večkrat zmanjkalo časa. Bil sem lump!« je odkrito priznal, a dodal tudi, da njegove lumparije niso imele slabega namena in posledic. Rad je pomagal starejšim, s prijatelji sostanovalci je vsako soboto pometal in pograbil dvorišče. »Ker smo bili pridni, so mame pripravile piknik.«
Hitro se je tudi naučil prislužiti kakšen dinar – hodil je obirat hmelj, delal v LIK-u, pomagal na letnem bazenu … Sprva je bilo za sladoled, kino, kasneje za kolo. »Denarja doma ni bilo toliko, da bi dobival darila, moral sem se naučiti delati, in to mi je vedno koristilo.«

Šoštanj nekoč in danes

Njegova pripoved je bilo zanimivo spominsko popotovanje med nekdanjimi in še sedanjimi šoštanjskimi stavbami: najprej seveda na Tovarno usnja Šoštanj, od katere ga je ločil le zid, celo cimbimbeka, pa avtobusne postaje, kjer je danes Mestna galerija Šoštanj, Vengustove trafike na trgu, gostiln, ki jih je bilo menda več, kot jih je danes, posebej še občasnega nedeljskega kosila z mamo pri Kunstu, ‹njegove› šole Karla Destovnika - Kajuha, ki je danes ni več, ostalo pa je ime nove šole, gasilskega doma z lesenim stolpom, stavbe TVD Partizan in bazena, kjer je odraščal in kot najstnik spoznaval ženski svet …
Kot je bil živahen in radoveden, ga je kmalu posrkal šport, še prej pa taborništvo, še preden je bil šolar. »Prva taborjenja so bila pod Vilo Široko. Mama mi prvo noč ni pustila prespati v šotoru in sem tulil od jeze in razočaranja. Tako tudi doma nisem mogel zaspati, pa me je zvečer peljala nazaj v tabor,« je dosegel svoje.
Kasneje se je taborjenje preselilo v Ribno pri Bledu, Matjaž pa je tej prostočasni dejavnosti v Rodu Pusti grad ostal zvest desetletja, deloval je tudi v Šaleški zvezi tabornikov. »Če povzamem šport, pa smo bili vsi rokometaši, Kajuhovci odbojkarji, Bibarockovci košarkarji … Igrali smo na asfaltu, saj je bila edina pokrita dvorana Slovan v Ljubljani, kamor smo hodili igrat ligaška tekmovanja. Igral sem tudi nogomet, začel z judom pri Verču v Topolšici, potem sem našel karate …« je našteval.

Mornarica na Ptuju

Osnovnošolska leta so minila in Matjaževa želja je bila postati voznik kamiona pri Špedtransu. Mama ga je prepričevala, naj se izšola za tehnika, in tako se je leta 1976 vpisal v strojno šolo na RŠC v Velenju. »Po štirih letih, pri devetnajstih, sem seveda mislil, da je cel svet moj. Toda nadaljevanje šolanja je naša generacija morala preložiti, saj smo bili prvi, ki smo šli po srednji šoli na služenje vojaščine. Moja želja je bila vojna mornarica, no, pa sem nazadnje po posredovanju očeta, s katerim sicer nisem imel veliko stikov, pristal na Ptuju v protioklepni artileriji. Pa je bil čas tudi za šport, rokomet in judo,« mu v JLA ni bilo hudega.
Huje je bilo, ko je moral po 15 mesecih znova misliti s svojo glavo, vpisal se je namreč v šolo za strojnega inženirja. »Tam sem scagal in rekel, da ne bom več hodil v šolo, grem delat. Ker službe ni bilo takoj, sem malo zidaril, nato pa dobil prvo službo v Projektivnem biroju RŠC. Nato sem bil na terenu monter centralnih kurjav in strelovodov, s tem sem dobro zaslužil. Naslednji službi sta bili v SIP Šempeter in ESO opremi, potem pa končno v TEŠ, kjer sem delal 39 let,« je povzel svojo kariero.
Ob tem ni mogel zaobiti zadnjih dogodkov s HSE in TEŠ, ki so ga zelo prizadeli. Meni namreč, da to ni prava pot. »A ni zame, da o tem sodim. Le tako čutim,« je dejal.

Ponosen na blok 6

Ob prihodu v TEŠ je kmalu ugotovil, da ga v šoli niso vsega naučili in da se pravo učenje šele začenja. Počasi je postajal suveren, prevzel je skupino za mletje premoga in jo potem vodil 33 let. »Naučil sem se, da sem le kapljica v tem kolektivu, da brez vseh ljudi v procesu ne gre. Zato nikoli nisem izstopal, da ne bi koga prizadel. Naučil sem se, da je treba sodelovati, sodelavce motivirati za delo, predvsem za reševanje izzivov, težav.«
Kot pomembno prelomnico na bolje v Šaleški dolini je označil prehod na čiščenje dimnih plinov, najbolj svetel trenutek v delovni karieri pa gradnjo bloka TEŠ6. »Za to sem si prizadeval kot lokalni politik v občinskem svetu Šoštanj. Vodil sem komisijo za okolje in prostor. Zato me zdaj boli srce, da bodo po desetih letih delovanja ugasnili blok, ki spada med enajst najbolj čistih in dobro izkoriščenih blokov v Evropi …« je znova poudaril razočaranje.

Selitev v Velenje

Pri 22 letih se je odselil od mame in zaživel na Aškerčevi cesti, nato na Koroški 3, leta 2006 pa se je iz Šoštanja z družino odselil v Velenje. Kot omenjeno, je član Sveta MO Velenje, kot je povedal, zato, da bi v lokalni skupnosti soustvaril nekaj pozitivnega. »Delujem v dveh delovnih telesih in moram biti kar dejaven, da preučim vsa gradiva. V občinski ekipi ne vidim ljudi, ki bi bili negativni; vsi skušamo delovati pozitivno, tako je bilo v Šoštanju in je zdaj v Velenju. Obe občini ocenjujem, da sta na pravi poti. Če se bomo morali na koncu odpovedati rudarjenju, bomo namenili znanje in sredstva drugam; recimo v turizem, v mala podjetja, ki jim je treba politično zagotoviti pogoje za delo in razvoj,« je razmišljal o sedanjosti in prihodnosti.

In kako je zdaj, ko je svež upokojenec? Takoj je sprejel prvo pravilo: nima časa. Pa še toliko je načrtov …