V proces žalovanja so pogosto vključeni tudi otroci, ki žalost in smrt doživljajo na svoj način. Pomembno je, da jim omogočimo občutek varnosti in sprejetosti, saj otroci žalujejo s presledki. Kako pristopiti k otrokom in kaj jim povedati, da jim bo to pomagalo razumeti ter predelati njihove občutke? Niki Jakol, univ. dipl. psihologinja, s Centra za krepitev zdravja ZD Velenje, pojasnjuje, kako pomembno je, da se otrokom omogoči odprt in podporen prostor za izražanje čustev.

Ni starosti, ko se otroka izguba ne bi dotaknila

»Pri otrocih poteka žalovanje drugače. Pogosto so lahko v procesu žalovanja spregledani, češ, saj so še majhni, saj se jih ni dotaknilo. V resnici ni starosti, ko se otroka izguba ne bi dotaknila. Še tako majhni otroci oz. dojenčki lahko začutijo, da se v družini nekaj dogaja. Otroci žalujejo malo drugače kot odrasli. Rečemo, da žalujejo v valovih, ker zmorejo biti bolj prisotni v sedanjem trenutku. En trenutek se lahko zdi, da se igrajo in se zabavajo, drug trenutek se spomnijo situacije in postanejo žalostni. Odrasli se izgube zavedamo ves čas, otroci pa nekako v valovih.

Obstaja več načinov, kako pristopiti k otrokom v času žalovanja. »Otroci ob izgubi potrebujejo predvsem občutek varnosti, da bo za njih poskrbljeno, tudi če je zanje pomembna oseba umrla. Včasih pomagajo besedna zagotovila, pomaga pa tudi več fizične bližine in telesnega stika, ki otroka pomirja. Občutek varnosti otroku omogočajo tudi rutine. Da se še vedno vsak dan dogajajo podobne stvari, ob podobnem času kot prej.

Pozorni smo lahko na to, kako z otrokom govorimo o smrti. Včasih smo odrasli razdvojeni med željo, da bi jih obvarovali, in željo, da bi bili z njimi iskreni. Otroci pa potrebujejo zagotovilo, da bomo odkrito odgovorili na njihova vprašanja. Seveda razlago smrti prilagodimo njihovi starosti, pomagamo si lahko tudi s podobami iz narave, a pomembnih informacij ne prikrivamo. Če otroci nimajo pravih informacij, si stvari hitro razložijo po svoje, in njihove razlage so včasih lahko hujše, kot je realna situacija. Če otroku skušamo prihraniti stisko in se z njim ne pogovarjamo o tem in ga ne vključujemo v dogajanje, obrede, povezane z izgubo ipd., lahko dosežemo ravno nasproten učinek, ko se otroci čutijo v svoji stiski osamljene in nepovezane z družino.«

Kako naj odrasli, ki so v procesu žalovanja, usklajujejo svoja čustva z željo, da otrokom nudijo stabilnost in varnost?

»To je izjemno zahtevna situacija, ko si sam v zelo slabi koži in potrebuješ pomoč, naj pa bi bil še v podporo drugemu. Morda je najpomembneje, da starši, kolikor se da, poskrbijo zase oz. njihova socialna mreža poskrbi zanje, da bodo lažje na voljo otroku. Seveda je spet pomembna širša mreža. Kadar starš ne zmore, naj vskočijo drugi svojci, nenazadnje pa sta tudi šola ali vrtec lahko varovalni dejavnik. Naj poudarim, da otrok v stiski ne potrebuje popolnega starša, temveč pristnega in ljubečega starša, ki se bo odzval na otroka dovolj dobro oz. po potrebi podporo poiskal druge.

Ob tem se lahko porodi vprašanje, ali morajo biti starši pred otrokom »močni«, koliko čustev smejo pokazati. Starši lahko otroku pokažejo svoja čustva. S tem dajo otroku vedeti, da so ta čustva normalna, da jih tudi otrok sme občutiti in pokazati, seveda pa odrasel naj otroka ne bi »uporabil« za to, da se z njim potolaži, ampak naj svojo stisko deli z drugim odraslim, da otrok ne bo v tej vlogi. In potem gre družina skozi ta proces skupaj. Gre za tunel, skozi katerega se valovi stiske počasi umirjajo …«